Izpolnjena obljuba

3. nedelja med letom

Danes beremo o Zabulonovi in Neftalijevi deželi, ki je ob potu k morju in je označena tudi kot poganska Galileja.
In kdo od nas bi si upal reči, da ta zemlja ni tudi v njem? Kdo bi upal trditi, da tudi sam ne živi ob morju, ki s svojimi temačnimi globinami ostaja prispodoba zla in ob katerem se mora nenehno odločati za izbiro dobrega ali zla? Kdo si upa trditi, da v njem ni vsaj dela zemlje, ki bi jo mirno lahko označil za pogansko, brez vere, brez Odnosa, uporno in trdovratno? Nihče!

Prav vsi smo ta Zabulonova in Neftalijeva dežela in vsem nam je oznanjena vesela vest: "Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba." Besede, ki jih beremo tisto sveto noč Gospodovega rojstva! Besede, ki v vsem tem času postajajo konkretnost v življenju vsakega, ki to Besedo sprejme.

Vsako prerokbo, ki je Gospod izrekel v stari zavezi, jo je v novi tudi izpolnil. Besede, ki jih polaga v usta preroka Izaija, se do potankosti izpolnjujejo v evangeliju. Tako je tudi v našem življenju. Gospod v srce vsakega polaga obljubo, polaga Besede upanja in navzočnosti, polaga besede Luči. In v življenju vsakega pride čas, ko Gospod postaja zelo konkreten, čas, ko prične svoje obljube izpolnjevati. Sicer drugače, kot smo si predstavljali in vsekakor v drugačnem času, kot smo sprva mislili, vendar jih izpolni, kajti On ne vara!

Ko pa se ta konkretnost začne dogajati, ko Beseda vnašem življenju išče "meso in kri", se zgodi to, kar Matej opisuje v današnjem evangeliju. Gospod kliče. Hodi po vsakdanu obrežja, na meji med kopnim in morjem, tam, kjer rase "pšenica in ljulka", tam, kjer se človek bori med lepim in zlim, kjer raste in pada. Tam vstopa Gospod. Ne v kak sterilen prostor "presvetega občutja", ampak v boj vsakdana.

Kliče brate. In kliče jih v bratstvo, ki bo še večje. Ne ločuje tistega, kar je dobro, ampak dobro združuje in pretvarja v še večje dobro. In ločuje tisto, kar mora biti ločeno. Ne loči torej brata, loči pa brata od očeta, kakor se morata na pravi način tudi zakonca ločiti od svoje primarne družine, da bi  lahkobila rodovitnain kakor mor vsak tako ali drugače "iz svoje dežele", da mu Gospod lahko pokaže Obljubljeno deželo. Zato je modrost v življenju prepoznati, kaj je tisto, kar je potrebno izpustiti ter pustiti na obrežju starega in kaj je tisto, kar je doro vzeti s seboj. In kdorkoli Besedi iskreno prisluhne, prejme odgovor, kajti Gospod je jasen.

On torej prihaja v to Zabulonovo in Neftalijevo deželo kot izpolnitev obljube. Prihaja in sence spreminja v svetlobo, prihaja in kliče, da bi se spreobrnili, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. Prihaja k morju in kliče, da se od morja obrnemo k Njemu, od zla obrnemo k luči, od temin greha k tistemu, ki hodi po morju in kopnem, ker je gospodar nad obojim. Tam, z Njim v središču, se zgodi nebeško kraljestvo.

Kliče nas torej skupaj in v bratstvo, kjer je vsak poklican, da se spozna kot Kristusov. Ne Pavlov ne Apolov in ne Kefov, kajti med seboj smo le bratje, temveč kot Kristusov, kajti en je Učitelj. In samo toliko, kolikor smo Njegovi, zmoremo biti skupaj kot bratje, ki ne tekmujejo, si ne zavidajo, ne iščejo grdega, ne terorizirajo z jeziki, ne ustvarjajo razprtij, ampak zmorejo stopiti skupaj, prisluhniti drug drugemu, iskreno spregovoriti in v ponižni drži pred Gospodom tudi SKUPAJ razločevati, kaj Gospod hoče in kam kliče. Kristus namreč ni razdeljen, zato nas skupaj kliče v novo držo bivanja.

Tako, samo tako bomo zmogli v svojem življenju in življenju brata videti čudovite izpolnitve obljub Gospoda, videti in okusiti nebeško kraljestvo med nami, spoznati in okusiti pogansko Galilejo, nad katero ni več smrtne sence, temveč svetloba upanja, tolažbe in veselja. Kajti jarem bremen ločin in razdeljenosti, razprtij in nesoglasij je premagan, palica na hrbtu in šiba priganjačev je zlomljena. In to ne samo med kristjani različnih veroizpovedi, ampak tudi med nami, katoličani samimi.

Zato: "Blagor tistemu, ki dela za mir." Ne samo teh osem dni molitve za edinost in ne samo navzven, ampak vsak dan in vsak trenutek, v sleherni konkretnosti svojih odnosov. Tak bo imenovan blažen!

Ti si moj služabnik ...

"Ti si moj služabnik, Izrael, v tebi se bom poveličal."

1) Zagotovo so te preroške besede najprej namenjene Kristusu. On je prvi, ki je bil v Marijinem telesu upodobljen za Služabnika vseh služabnikov, prvi, v katerem se je poveličal Oče. On je tisti poslani, "da bi Jakoba spet pripeljal k njemu in Izraela zbral pri njem" in prvi postavljen za luč narodom in odrešenje do konca zemlje.

On torej, izvoljen in izbran, poklican in svet, prihaja kakor Jagnje, krotko in ponižno, tiho in brez vpitja k reki Jordan - kraju človeškega greha. Danes nam evangelist Janez še z drugega zornega kota približa Jezusov krst in Duha, ki se spušča ter postaja znamenje pripadnosti. Kajti krst je kakor glasna uresničitev resnice: "Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje." In je kakor vrnitev pripadnosti, kakor razjasnitev identitete. Janez Krstnik je Jezusa prepoznal po znamenju Duha, tako je tudi kristjan prepoznan po tem znamenju, ki se kaže v tem, da živi resnico tega novega Božjega življenja v njem.

2) Drugi, o katerem veljajo preroške besede Izaija, je Janez Krstnik. Že v Elizabetinem telesu upodobljen za služabnika Služabnika, tistega, ki je poslan za to, da Jakoba in Izraela zopet pripelje nazaj k Bogu, tistega, ki je postavljen za luč narodom, da bi mnoge pripeljal nazaj in pripravil pot Gospodu.

Janez torej, izvoljen in izbran, poklican in svet, stoji tam, ob reki Jordan, kraju človeškega greha in vpije. Na ves glas. Da bi pripravil pot in zravnal kar je krivo. Ko pa pride On, Služabnik služabnikov, Janez stori največji in najbolj spoštovanja vreden korak človeške narave. Začne se manjšati, da bi Jezus rasel. On, Ženinov prijatelj, se veseli glasu Ženina in on, ki nikoli ni kazal nase, sedaj lahko pokaže tistega, o katerem je ves čas govoril: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta."

Besede, ki jih slišimo pri vsaki maši. Andrej in še drugi učenec sta ob teh besedah šla za Jezusom, kaj pa mi? Komu sledimo, ko stopimo iz Cerkve? Koliko se mi znamo manjšati, da bi On v nas rasel? Koliko svojega glasu porabimo zato, da bi pripravljali pot Njemu, ki se tudi danes spušča v srca mnogih?

Janez je bil resnični prerok, ki je to zmogel, pokazal nanj in zanj dal tudi življenje. Evangelisti nam kažejo samo dve srečanji, ki sta se zgodili med Janezom in Jezusom. Eno pred njunim rojstvom, drugo po. Eno, ko sta se srečali materi in je takrat Janez poskočil od veselja, ker je prišel Ženin in tako že takrat dal prostor Njemu, Služabniku služabniko. Drugo, ko se odrasla srečata pri reki Jordan. Tudi takrat "poskoči od veselja", kajti prišel je "mož, ki je bil pred njim, kajti bil je prej kakor on". Zanj je prišel in bil poslan, da bi krščeval z vodo in pripravil prostor tistemu, ki krščuje z Duhom.

3) Tretji, o katerem veljajo preroške besede Izaija, smo mi. Že v materinem telesu upodobljeni za služabnike Služabnika, tiste, ki so poslani za to, da današnjega "Jakoba in Izraela", današnje ljudstvo zopet pripeljemo nazaj k Bogu. S krstom smo postavljeni za luč narodom, da bi mnoge pripeljal nazaj in pripravil pot Gospodu.

Mi torej, izvoljeni in izbrani, poklicani in sveti, stojimo tam, ob reki Jordan, na kraju tolikega človeškega greha in vpijemo. Včasih k Bogu, včasih k sočloveku, včasih pa zaradi lastne grešnosti na sočloveka. Vpijemo. A tudi nam je razodeto Jagnje Božje, ki je odneslo greh sveta in prišlo, da bi ga sprejeli ter tako zaživeli novost življenja. Tudi nam je bil pokazan in razodet On, ki dela vse novo in tudi mi smo vključeni v to dogajanje "ob reki", kjer se moramo odločiti. Ali bomo med tistimi, ki bi radi ostali v vernosti stare zaveze ali smo pripravljeni stopiti za Njim in z Njim izpolnjevati Očetovo voljo?

Jezus je preroške besede izpolnil. Janez je preroške besede izpolnil. In mi?
Gospod se svoje izvolitve ne kesa. "Ti si moj služabnik, Izrael, v tebi se bom poveličal."

Potrebuje in čaka pa na odgovor.

Na bregu Jordana

Nedelja Jezusovega krsta

Danes se Beseda kar šestkrat dotakne vprašanja pravičnosti. In kako trdo ta beseda zazveni človeškim ušesom, kako neizprosno zahteva poravnavo računov in izterjatev davkov, ki so nam jih, po našem mnenju, drugi še dolžni. In vendar to ni pravičnost o kateri piše prerok Izaija. To ni pravičnost Gospodovega služabnika, ki bo narodom delil pravico in o katerem pišejo Pisma.

1) Božja pravičnost je namreč pravica do usmiljenja. Božja pravičnost je storiti vse, da bo vsak lahko izkusil usmiljeno obličje Boga, izkusil, kako se odpirajo naše slepe oči in kako se odpirajo vrata zaporov in ječ, ki smo si jih ustvarili. Božja pravičnost je pravica vsakega, da sreča Njegov pogled, občuti Njegovo srce in sliši njegov Glas.

Zavoljo tega je prišel Sin, da bi narodom delil pravico. Ne deli je z ekstremi niti s posebnimi efekti, kajti On ne bo vpil, ne bo kričal in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil. Deli jo namreč z vztrajno navzočnostjo. Ne deli je v senzacijah, ampak z zvestobo: "Zvesto bo delil pravico. Ne bo opešal in ne klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji in dokler otoki ne bodo dočakali njegove postave."

To je naš Bog. Tisti, ki prihaja in sestopa, da bi vsi dobili pravico do Obličja, ki je usmiljeno, do svetlobe, ki je od greha ranjene in slepe oči ne morejo zaznati. Iz tega logično sledi to, kar Peter vzklika, namreč, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. Tisti torej, ki obleče Kristusa in deli usmiljenje, tisti, ki ve, da je poslan v svet zato, da bi postal luč narodom, da bi odpiral slepe oči in izpeljeval jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. To je poslanstvo vsakega kristjana, vsakega, ki je krščen v Kristusa, vsakega, ki je Kristusa oblekel.

2) Pravico, da se smemo imenovati kristjani, smo tudi mi prejeli po velikem usmiljenju. Po sestopu Sina, ki se tam, ob Jordanski reki postavi v vrsto z grešniki, ne da bi ob tem dal slišati svoj glas. Priča smo le tihim besedam dialoga z Janezom: "Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da izpolniva vso pravičnost." Spodobi se, da v Sinu vsak prejme pravico do novega, Božjega življenja.

S tem sestopom pa že kaže na veliki sestop trpljenja, smrti in vstajenja. On, Jagnje Božje, prihaja in se spušča v globino Jordana, v predpekel izgubljenega človeštva in v tisti globini izreka prerokbo, ki jo je oznanjal Izaija: "Jaz, Gospod, sem te poklical po pravici in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči, izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi." 

Samo tisti, ki ga je Kristus našel na dnu lastnega "Jordana greha", ga prijel za roko in potegnil ven, zmore delati ista in še večja dela, kot jih je delal Kristus sam. Potopljeni in vstali v Njem, smo po krstni milosti postali tisti sinovi in hčere, nad katerimi se razlega ljubeč glas Očetove potrditve in veselja.

3) Podoba goloba, ki se spušča nad Jezusa in je simbol Svetega Duha, Njegovega maziljenja, nas spomni na goloba, ki je Noetu naznanil konec potopa in začetek umitega stvarstva. Takrat je golob nosil le oljčno vejico, danes se nad Jezusa spušča Duh v podobi goloba in ga mazili s krizmo, sadom oljk, ki so se pustile zmleti v torklji Getsemanija. Getsemani namreč pomeni stiskalnica. "Noetov golob" je šele naznanjal to, kar se bo v polnosti zgodilo z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.

Samo On, ljubljeni Sin, je lahko postal tisti "stisnjeni sad", iz katerega je priteklo olje, posvečeno v krizmo in vsem nam vrnilo dostojanstvo sinov in hčera. Samo On je tisti, ki se je lahko brezmadežen spustil v predpekel Jordanskih globin in iz temin ječe ujetega človeka potegnil v svobodo življenja. Samo On je lahko opral in posvetil to vodo in z njo vse stvarstvo.

Ne da bi pri tem vpil ali kričal, ne da bi zlomil nalomljeni trs in ne da bi ugasil tleče stenje. Le zvesto je vsakemu, ki ga je srečal, delil pravico. Pravico do Božjega otroštva, pravico do tega, da se je sleherni človek "Jordana" srečal z njegovim usmiljenim pogledom in v Njem izstopil na breg - v vstajenjsko jutro. Tako je tudi danes. Ne vpije in ne kriči, ne lomi in ne gasi, vendar prihaja, sestopa in ostaja sredi med nami. In kdorkoli ga sprejme, mu da moč, da postane Božji otrok (Jn1,12).
Kdorkoli ga sprejme, Jezus z njim takoj stopi iz vode. na breg, kjer se odprejo nebesa, kjer se odpre pot vstajenja.

Naj bo današnja nedelja za vse nas spomin in opomin na to, kar smo prejeli pri krstu.
Naj današnja Beseda v nas prebudi vprašanje ali res živimo kakor odrešeni in vstali, kakor tisti, ki so prešli iz smrti v žvljenje, zakaj takih pričevalcev išče svet!

Ne takih, ki bodo vpili in kričali niti takih ne, ki bodo z efekti kazali na moč našega Boga, ampak takih, ki bodo z vsakim svojim dejanjem kazali, da so nad seboj slišali glas: "Ti si moj ljubljeni sin, nat teboj imam veselje."

Pričevalcev, ki bodo živeli na bregu, vedoč, da so bili rešeni iz globin Jordana in si bodo prav zato tudi sami upali sestopiti v Jordane današnjega ranjenega človeštva in mu pokazali pot do bregov vstajenjskega jutra.

Z Modrimi na pot

Gospodovo razglašenje

Oni so si upali - stopiti iz svojih varnih okvirjev in domačnosti, na pot. Zaradi zvezde. Danes bi rekli zaradi Besede, ki se je razodela. In kakor so se Modri ob tej zvezdi morali odločiti ali ji bodo dali pomen ali ne, tako se moramo vsakič tudi mi odločiti ali bomo Besedi, ki jo slišimo in v nas spregovori, dali pomen ali ne. Ji prisluhnili in ji verjeli do te mere, da ji bo sledilo konkretno dejanje ali se bomo raje delali, da se Beseda ni zgodila. Kajti Modri bi se lahko zvezde samo razveselili, jo proučevali, študirali, nato pa živeli enako naprej. Šele ko so se ji pustili voditi, se je ob njej in preko nje začelo spreminjati tudi njihovo življenje.

Danes mnogi Besedo poslušajo, opazijo, proučujejo, študirajo, nato pa živijo enako naprej. In vendar se šele tam, ko nekdo v srcu pred njo poklekne, stopi z njo v odnos in se ji pusti voditi, zgodi metanoia, spreobrnenje srca.

1) V tem je tudi razlika med človekom vere in človekom religije. Prvi je v Odnosu in se Glasu tudi pusti voditi ter preoblikovati, drugi pa je v pravilih in shemah, od katerih ne odstopa in v imenu katerih ubija človeka. S tem, da ga poreže po merilih in uporabi za to, da rešuje strukturo.Spregleda pa se življenje.

Vera je zato nekaj povsem drugega, ker je Odnos. Ta pa ne more ostati v kalupih, temveč se nenehno spreminja in raste. Zato je človek vere človek poti. človek dinamike, človek, ki služi življenju in ne strukturam.

Modri so bili ljudje vere, ker so prisluhnili, se podali na pot in se na tej poti pustili preoblikovati. Domov so se namreč vrnili drugače, spremenjeni, še več, spreobrnjeni.

2) Biti na poti pomeni tudi biti ponižen. V neznanem se nihče ne more "delati pameten", temveč mora ostajati ponižno pozoren na znamenja in ponižno pozoren na sočloveka, brez katerega te poti ne more izpeljati. Pot je torej vzgojiteljica poslušanja in gledanja znamenj ter vzgojiteljica pri razločevanju glasov in duhov.
Bil je glas: "Videli smo namreč, daje vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit."
In bil je glas: "Pojdite in natančno poizvedite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!"

Tako zelo podobno zvenita, a tako zelo različen sad prinašata. Kako potrebno je torej, da se v svojem življenju naučimo razločevati glasove. Kajti zlo se bo nenehno oblačilo v oblačila dobrote, da bi pritegnilo človekovo srce, znotraj pa ostaja kakor grabežljivi volk, ki se obleče v volčjo kožo, kakor Trojanski konj, ki se zdi rešitev, v sebi pa skriva prevaro.

Modre je pot vere naučila ločevati, zato so Besedo, ki se jim je razodela v sanjah in jih opomnila, naj se ne vračajo po isti poti nazaj, vzeli zares. Njihova veličina je prav v tem, da svojo človeško modrost vseskozi dajajo v službo Božji modrosti, ki v središče ne postavlja sebe, ampak Boga samega: "Prišli smo se mu poklonit."

3) In nenazadnje je njihova veličina v tem, da so na tej poti živeli občestvo, živeli so Cerkev. Skupaj so se podali na pot, se prenašali, zagotovo tudi skregali in vendar znali poiskati besedo opravičila in novega začetka. Vedeli so namreč, da se za dosego cilja potrebujejo. In tam, v skupnosti, se jim razodene Dete, Kristus. Enako velja za nas. Vere se ne da živeti individualno, Kristusa se ne da spoznati izven njegovega Telesa, ki je občestvo, ki je Cerkev, ne da se ga spoznati izven konkretnih občestev bratstva. On se razodeva tistim, ki so na poti skupaj.

Nasproti temu pa se ponovno postavlja Herod, simbol individualista, ki v središče postavlja sebe. In ker je človek sam po sebi ogrožen, je vse njegovo vladanje in življenje grajeno na strahu in ustrahovanju, na tekmovalnosti in maščevanju, na preganjanju in morjenju. Drugače ne gre, kajti človek, ki je izven Odnosa, postane ogroženo bitje.

Pustimo se danes odpeljati na pot skupaj s temi Modrimi, ki postajajo učitelji krščanske duhovne poti. Pustimo se nagovoriti Besedi, ko se zgodi in stopimo z njo v odnos. Pustimo se spraviti na kolena pred Otroka, ki se razodeva tistim, ki ga iskreno iščejo in se pusti najti tistim, ki po njem hrepenijo. In nenazadnje tudi mi odprimo svoje zaklade srca in predenj postavimo vse, kar bi nekoč radi našli posvečeno in preoblikovano v slavi Vstalega.