Za staro miselnost lahko današnja božja beseda zveni kakor povabilo h kritiziranju in moraliziranju drugim. Nova misel, upodobljena po Kristusu, pa odkrije globlji pomen.
Prvo berilo se danes res zdi neomajno v zahtevi po svarilu drugih in vendar je notri ključen stavek, ki obrne stvari na glavo: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu.«
Ne kadar se meni zdi ali ko gre meni kdo na živce, temveč ko
je nekaj navdihnjeno od Besede. Če pa je Beseda ljubezen in življenje, ki se
hoče podariti drugemu, se bo tak navdih lahko zgodil samo takrat, ko je človek
napolnjen z milostjo. Zato je, preden odpremo usta, tega človeka potrebno
ljubiti. Veliko ljubiti. Pavel ne spodbuja zastonj, ko pravi: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za
medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo!«
Svarilo v svetopisemskem pomenu torej ni nič drugega, kakor
povabilo k ljubezni! Zato je pomembno najprej biti v tej Ljubezni, se vanjo
dobesedno potopiti. Kajti če sama ne najprej ljubim tega človeka, h kateri
ljubezni naj ga povabim? Mar nisem sama enaka kakor on in ga zato moram
kritizirati?
In vendar, kdo zmore najprej odvezati že tu, na zemlji, to, kar je prizadelo? Odvezati in ne
zategovati, odpeti spone in ne dodajati ter obenem zavezovati odnose ljubečega
pogleda? Kdo to zmore?
Dokler človek gleda na vse to ločen iz Odnosa, je nemogoče.
Če pa najprej poišče svojo pravo identiteto ljubljenega v Naročju nekoga, ki
edini lahko ljubi in odpušča, ko sebe spozna objetega in »na varnem«, lahko
drugače vidi brata, ki ga je prizadel. Predvsem ga najprej vidi kot brata in ne
sovražnika. Vidi ga kot tistega, ki je zdrsnil iz Naročja in se znašel v temi, iz
katere se rojevajo rane. Če se je torej moj brat znašel v temi in me iz tiste
teme rani, sem ga poklicana povabiti nazaj v svetlobo. Če pa je v meni
neskončna potreba po očitanju, maščevanju in moraliziranju, mar nisem tudi sama
potem že zdavnaj zdrsnila iz Naročja in enako ogrožena ždim v isti temi in
širim iste rane?
Nujno se je odpreti Drugemu, v sebi razžareti milost krsta, obuditi
zavest sinovstva in hčerinstva, v moči katerega smo zedinjeni z drugimi brati
in sestrami, tistimi na zemlji in tistimi v nebesih. Med nami se vzpostavi
občestvo, toplo in odrešeno. Nato pa lahko iz tega občestva še enkrat pogledamo
brata, ki je ranil. Tako se zagotovo ne bo rodila potreba po maščevanju ali
takojšnjem opozarjanju, temveč se bo rodilo nežno, celo sočutno spontano povabilo,
da se tudi on pridruži tej lepoti Občestva, kjer je vsega dovolj. Za vse.
To je skrivnost odrešenega kristjana. In če bi jo zares
živeli, če bi se res vsakič zavedali lepote naše resničnosti, kako topel bi bil
ta svet! Ali vsaj … kako topli bi bili kristjani! Naša »opozarjanja« bi tako postala bi le še tiha vabila v že spleteno Občestvo. In karkoli lepega zavežemo tu, na zemlji, bo zavezano v nebesih, v večnosti. In karkoli razvežemo težkega na zemlji, bo razvezano v nebesih. Za zmeraj. Tako se gradi Kraljestvo. S tistimi, ki so ranili.
Z milostjo krsta smo namreč vsi mi postali služabniki sprave!
Naj zato srce ne presliši vrstice pred evangelijem, ki pravi: »Bog je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave.«
Bog pa ne kliče sposobnih, ampak usposobi izbrane!
Ni komentarjev:
Objavite komentar