Vez pripadnosti

20. nedelja med letom

Kdo je tujec in kdo je domačin? To je vprašanje, ki postaja vedno aktualnejše v Evropi, je vprašanje, ki se glasno ali potihem pojavlja v naših župnijskih občestvih, je vprašanje, ki se pojavlja v katerikoli skupini, ko se pridružijo novi. Gre torej na eni strani za vprašanje pripadnosti, na drugi pa za vprašanje naše odprtosti ter pripravljenosti na spremembe.

1) Izvoljeno ljudstvo, rojeno iz vere Abrahama, je v davni zgodovini postalo tista sol, preko katere je Gospod vstopal v padli svet. Bili so tista peščica izmed vseh narodov, ki jih je Gospod poklical, izvolil in se jim razodel. Zato so imeli in imajo neuničljiv pomen v celotni zgodbi odrešenja. Res je, Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica. In vendar se še danes zgodi, da poklicani in izvoljeni pozabi, čigav dar je in tako postane samozadosten. V veliki meri se je to zgodilo Izraelcem, Pavlovim rojakom, ki so v svojih "privilegijih" pozabili na poslušnost in s tem spregledali samega Božjega Sina, ki je mednje vstopal kakor popolni tujec. Z novo Besedo, novo držo, z odprtostjo, ki je strašila njihov ustaljeni vzorec pravil postave. Prinašal je življenje, ki je za okostenele sisteme vedno grožnja. Zato je za njih tujec tudi ostal.

Sprejeli pa so ga mnogi pogani, katerim prej ni bil oznanjen in kateri niso imeli podlage zgodovine izvoljenega ljudstva. Prav iz teh tujcev, ki so ga sprejeli, smo rojeni tudi mi, današnji kristjani. Zato je na mestu, da se danes nekoliko zautsavimo pri vprašanju pripadnosti Kristusu.

Vse prevečkrat se zgodi, da pripadnost merimo po tem, koliko časa je nekdo prisoten. Tak pogled nas je pripeljal do velike zaprtosti, sumničavosti do vsega in vsakega, ki pride na novo in do velike ljubosumnosti na vzorce, ki so veljali od nekdaj. Taka drža je nevarna in toga, saj sprejme samo tistega, ki se je pripravljen popolnoma podrediti že ustaljenemu, pa četudi ta oblika ne služi več nikomur. Na tak način začnemo ljudi prirejati po svoji podobi, po podobi, ki smo si jo sami izdelali. Ko pa človek našim vzorcem ne ustreza, ga izvržemo.

Tako imamo tudi danes v Cerkvi veliko mladih in odraslih, ki so se z vsem žarom približali našim skupnostim, potem pa razočarano odšli, saj so naše "rezanje" neuspešno prestali. Odšli so, ne boljši kakor prej, temveč poškodovani in opeharjeni. To pa je popolno nasportje resničnega poslanstva Cerkve, ki je od začetka poslana v svet kakor sol. Sol, ki hrane ne uniči, temveč ji le doda okus, je ne spreminja, temveč jo zaščiti v dobrem, je ne preplavi, ampak jo z njo sobiva in jo tako oplemeniti.

Naš odnos do t.i. "tujcev" in do vsega, kar je novo in drugačno, tako postaja temeljno vprašanje današnje Cerkve in nas samih.

2) Apostol Pavel se v drugem berilu poigrava z besedama poslušnost in usmiljenje. Obe besedi kažeta na to, da obstaja odnos, saj se izven tega ne da živeti ne enega ne drugega. Njegovi rojaki niso bili poslušni, pogani pa niso vedeli, komu bi sploh bili poslušni. Prvi so ravnali iz lastne ošabnosti in samozadostnosti, drugi pa iz nevednosti, zato so ti drugi pogosto postali veliko sprejemljivejša zemlja za oznanilo odrešenja, veliko pristnejši naslovniki usmiljenja Boga.

Zaradi tega usmiljenja, ki so ga bili deležni, pravi Pavel, se je neposlušnost njegovih rojakov še povečala, vendar za to, da bi tudi njih doseglo usmiljenje, kajti pripadnost Kristusu ni v togem izpolnjevanju pravil, temveč v veri, v katerem je Drugi tisti, ki prvi doseže mene. Če pa me Drugi prvi najde, je to dar in ne zaslužek, je milost in ne posest. Iz milosti in daru pa se rodi hvaležnost. Rodi se ponižnost, ki je nasprotna  zavisti, rodi odprtost, ki je nasportna ljubosumnemu zadrževanju zase, rodi naklonjenost vsem in ne ozka ujetost v prepričanje, da mora biti "tako, kot je vedno bilo!"

Poslušnost je torej izraz priznavanja Drugega. Usmiljenje pa je prvi izraz Drugega, ki ne odneha, temveč ljubi navkljub vsem zavrnitvam, da bi le dosegel slehernega človeka in tako iz "tujca" kakor iz "domačina" naredil novo Božje ljudstvo. Želja Očeta je namreč, da tako "mlajšega" kot "starejšega in trmastega" sina privede v skupno hišo.

3) In nenazadnje nam sam Jezus v evangeliju pokaže nujnost odprtosti. Tudi Sin je imel primarno poslanstvo, da poišče "izgubljene ovce Izraelove hiše" zato, da bi jih potem lahko poslal k ostalim. In vendar se je nemalokrat zgodilo, da so ti ostali, "pogani", prej prišli k njemu in bili poslušni kakor vsa Izraelova hiša.

Kolikokrat je vera stotnika, vera tujca, vera Kanaanke močno presegla sumničavost in dvome rojakov, Izraelcev, Nazarečanov, starešin, pismoukov in farizejev. Kolikokrat je "tujec" prvi prepoznal "tuj" in nov obisk Boga, kar je Sin zagotovo bil. Zato tudi Jezus pokaže, kako potrebno je stopiti ven iz prvotnih predstav, kako pomembno je biti sredi poti pripravljen spremeniti smer, razširiti obzorje, dati prednost življenju in ne predstavam ali idejam.

Pokaže nam, kako zmotno je ostajati v poznanih in varnih okvirjih "naših predstav" ne da bi ob tem pred seboj videli človeka in njegovo bistvo. Pokaže nam, kako pomembno je spoznati, da smo poklicani v novo ljudstvo, v katerem je edina vez pripadnosti vera, to je odnos z Očetom, ki nas vse dela za brate in sestre in ne tradicija, genetika, poznanstva ali preprosto dejstvo, da je domačin tisti, ki je dlje časa prisoten.

V tej novi, Kristusovi misli tako ni več nikakršnega prostora za togost in ujetost, ampak za širino, globino, mehkobo, zaupno ljubezen in sprejemanje, a hkrati tudi jasnost in odločnost, ki jo sol mora imeti, da izpolni svoje poslanstvo in prinese okus Boga!

Glas rahlega šepeta

19. nedelja med letom

Danes nas Beseda skupaj z Elijem, apostolom Pavlom in ostalimi učenci vodi v svet skrivnostnega Božjega razodevanja.

1) Božja gora Horeb, kraj, ki simbolno predstavlja tudi vse druge kraje razodevanj, je kraj, kamor je Elija potoval štirideset dni in štirideset noči, kar pomeni toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da se mu je Gospod lahko razodel in je Elija to tudi lahko slišal.

Na goro se je umaknil tudi Jezus potem, ko je nasitil ogromno množico. Da bi na samem molil in slišal Očeta.

In na to goro kliče Oče tudi nas, da bi nam lahko spregovoril in bi se naše srce lahko naučilo Božjega stila razodevanja. Kajti On ni v silnem viharju, ki kruši gore in lomi skale niti ni v potresu in ni v ognju, temveč se razodene v glasu rahlega šepeta. Tam srce vzdrhti, tam se zgodi srečanje. Gospod ni Bog senzacije in klicanja pozornosti, temveč skrivnostno čaka v tihih drobnih »šepetih«, da ga najdejo tisti, ki ga iskreno iščejo. In kdor ga najde, spozna tudi, kako prav ta tih rahel šepet resnično premika skale.

2) Dolgo Elijevo potovanje na goro Horeb se zgodi po zanimivem dogodku na drugi, prav tako pomembni gori Karmel, kjer zmagoslavno pobije 400 lažnih prerokov. Gora Karmel tako zanj ni več kraj razodetja Boga, temveč gora zmagoslavja, Elija pa iz poslušnega preroka postane zmagoviti bojevnik. Zato Gospod dopusti, da ga strah pred kraljico Jezabelo požene v puščavo, kjer ponovno izkusi svojo majhnost, ko si pod grmom želi smrti. Takrat ga dvakrat obišče Gospodov angel, mu da jesti in piti ter pošlje naprej. Šele potem se mu Gospod ponovno razodene in pokaže, kako Njegovo delovanje ni v dokazovanju moči niti ne v potresih in ognju, temveč v ponižnem poslušanju rahlega šepeta, ki vodi vse.

Enako učenci. Priča so veličastni pomnožitvi kruha, kjer Jezus nasiti veliko množico, ki ga hoče narediti za kralja. Ob tem so se tudi sami počutili ponosne in pomembne in najbrž z dvignjenimi glavami delili kruh, ki skrivnostno ni ponehal. Vendar ima Jezus tudi za njih čudovito pedagogiko! Sam bo odpustil množice, učence pa takoj pošlje v čoln in na morje. Tudi oni so namreč podlegli skušnjavi, da Božje delovanje postane senzacionalna predstava, v kateri so postajali vedno bolj pomembni oni sami. Tudi njim je Jezus moral razodeti, kako ni v viharju, ni v prikazni, ki hodi po vodi, temveč v drobnem šepetu tihe navzočnosti, ki pomiri še tako razburkane valove in utiša še tako grozeči nasprotni veter.

Tudi oni so morali izkusiti lastno omejitev, da jih je spomnila, kako brez Njega ne morejo storiti ničesar.

3) In nenazadnje je v tem odlomku čudovito prikazana tudi dinamika duhovnega življenja - dinamika iskanja, najdenja in poslanosti. Gospod učence najde sredi viharja, ga umiri, jih pa tudi pokliče naprej, ven iz varnosti.  Petru reče: »Pridi!« V moči te Besede, človek lahko hodi in deluje.

Elija in učenci v nekem trenutku pozabijo kdo je prvi, zato je Elija poslan v puščavo, učenci pa na morje. Puščava in viharno morje, za človeka popolnoma neugodni situaciji, za Boga postaneta priviligiran prostor razodetja.
Kajti samo tisti, ki je izkusil svojo mejo in spoznal, da potrebuje Drugega, lahko tega Drugega tudi oznanja. Kdor pa tega ne živi, oznanja lahko samo samega sebe ali moč lastnega čolna.

Elija se po razodetju na gori Horeb vrne v puščavo in ponovno postane to, kar resnično je – prerok, ki oznanja Besedo Boga in ne svoje.
Učenci se z morja vrnejo drugačni, ne kot tisti, ki iščejo svoje mesto (četudi še velikokrat padejo), ampak kot oznanjevalci Njega. Kot tisti, ki ne morejo sloneti  le na lastnih čolnih moči, temveč upajo zaradi Besede stopiti na vodo in hoditi po njej.

To pa je tudi življenje slehernega kristjana – hoja po vodi! Življenje, ki pričuje, da je vsa trdnost in vsa gotovost »trdih tal« v pogledu, pripetem na Kristusa in ne v moči lastnih čolnov. Kristjan je tisti, ki gleda in se ukvarja z Življenjem in ne s smrtjo.

Nasprotni veter bo vedno, valovi bodo vedno. Zato pa je edino resnično pričevanje, oznanjanje smeri našega pogleda. Kdor kontemplira temo in valove nasprotovanj, se začne potapljati, kdor pa ve, da je bil prvi poiskan in je njegova moč v pravi smeri pogleda, si upa tudi ven, na odprto morje, izven območja varnega, k bratom in sestram, ki se utapljajo v valovih. Kajti moč ni v jakosti čolna ali pogumu človeka, temveč v pogledu, ki je zasidran v oči Vstalega.

Najdeni

Jezusovo spremenjenje na gori

Ob teh soparnih in vročih dneh se zdi, da tudi narave ne moremo nič več videti jasno, ampak od vročine zamegljeno. Kakor marsikdo vidi svojo realnost - od "vročine" popačeno.
Zato je potrebno na goro, v ta nov pogled, kajti kakor se samo z gore da videti z drugega zornega kota, tako lahko samo duhovne oči vidijo stvari kakor jih vidi Bog.

1) Iti na goro tako pomeni sprejeti Besedo ne kot bajko, ampak kot to, kar je, kot Božjo besedo, kot preroško besedo, ki je dana za temne kraje in čase, zato, da bi nanjo pazili in bi nam svetila dokler ne zasveti dan in ne vzide danica v naših srcih.
Srce, ki je polno Besede, lahko varno hodi in upa. Beseda je namreč tista, ki sveti dokler se v srcu ne zjasni.

Pri vsaki maši izrečemo: "Gospod, reci le besedo in ozdravljena bo moja duša."
Dovolj je torej ena sama Beseda vzeta zares, ena sama Beseda, ki kakor dobro seme pade v rodovitno zemljo in že lahko zraste mogočno drevo.
Potrebna je le Beseda in soparna dolina dobi jasen pogled, potrebna je le Beseda in boleča realnost prejme novo obličje. To je modrost gore in to je milost Besede. Da vrne Božji pogled človeško nedojemljivemu in razodene cilj, za katerega smo ustvarjeni.

2) Bog se na gori ne razodene kot samozadosten, ampak se razodene kot občestvo. Prava identiteta Boga je torej občestvo, je skupnost, je pogovor med osebami. Mojzes in Elija sta se pogovarjala z Gospodom in ta pogovor je bil tako privlačen in tako lep, da so si tudi učenci želeli biti del njega. Peter, ki je vedno poskušal prehitevati celo Boga, poskuša tudi tokrat. Njegovo srce je bilo tako prevzeto ob doživljanju lepih odnosov, da si je na neki način želel priskrbeti prostor med njimi.
Vendar si človek ne more pridobiti pripadnosti, prav tako si ne more sam dati bleščečih oblačil, temveč je Bog tisti, ki človeka oblači, mu daje sijaj in ga vključuje v občestvo s seboj.

Apostol Peter šele potem, ko preide Kristusovo smrt in vstajenje in šele potem, ko preide tudi svojo smrt izdajstva in vstajenje odpuščanja, v svojih pismih prvi Cerkvi piše, kako si tudi Sin ni sam dal slave, ampak jo je prejel od Očeta.  Takrat je že razumel, zato lahko zapiše: "Ko je namreč prejel od Boga Očeta čast in slavo, mu je ob veličastnem sijaju prišel glas: 'Ti si moj ljubljeni Sin.'"
Ne more se človek sam vzljubiti, ampak se lahko najde ljubljen. Ne more si človek sam dati slave, ampak se lahko najte objetega v Božjo slavo. In ne more se človek sam vključiti v Božje življenje, ampak je po krstu to že v njem.

3) Evangelist Matej poroča, kako so učenci potem, ko se jih Jezus dotakne in reče: "Vstanite in ne bojte se!" ozrejo in vidijo njega samega. In vendar so lahko v tem trenutku že videli globlje. Videli in okusili so namreč, da ni Sina brez Očeta in ni Očeta brez Sina, temveč sta eno. Ni Boga brez občestva in ni Boga brez dialoga.

Mojzes in Elija sta v nekem trenutku izginila, kajti postava in prerokbe so izpolnile svoje, na njihovo mesto pa vstopijo učenci, ki začnejo predstavljati to novo občestvo, v katerega so bili vključeni od Drugega.
Dar se da torej le sprejeli in to je naša slava - da se preko velikonočne ljubezni Sina že odkrijemo vključeni v Božje življenje, ki je občestvo in ki se pretaka v nas in med nami.