Ko z zgolj človeškimi ušesi slišimo "kralj, čigar oblast bo segala od morja do morja, od veletoka do koncev zemlje," se nam gotovo porodi misel na nekoga, ki bo nasilno osvajal, gospodaril in se povzdigoval, dokler ne bo mislil, da ima vse pod seboj in vse v oblasti. Človeška grešna misel besedo kraljevanje poveže z vozovi, konji in bojnimi loki, ki so nekoč bili določene oblike, danes pa so postali bolj prefinjeni, vendar kljub temu ostajajo samo za to, da bi drugega premagali, prehiteli in hitreje osvojili.
Vendar nas Sin uči popolnoma nove oblike kraljevanja ...
On je res prišel in še vedno prihaja kot najmogočnejši Kralj, vendar ne z vozovi, konji in bojnimi loki, temveč prihaja krotak, ponižen, tako, da jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Prihaja kot tisti, katere slavi v evangeliju in se zanje zahvaljuje Očetu. Tako se nam On sam razodeva kot tisti mali, ki nastopa proti modrim in razumnim. Takim malim se namreč Oče razodeva in komu se je prvi razodel, če ne ravno Sinu? Torej je On resnično prvi ponižen in krotak in tudi kot tak prihaja k človeku. Zato prerok Zaharija popolnoma upravičeno vzklika ne le izvoljenemu ljudstvu, ki se je vrnilo iz babilonskega suženjstva, ampak slehernemu srcu: "Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi." Kajti to, da je naš Bog ljubitelj majhnosti, pristnosti in resnice, bi za nas moralo resnično biti vir resničnega veselja.
In kakor se je izvoljeno ljudstvo kljub vsem ljubečim Božjim vabilom redno obračalo stran od Njega, tako se tudi naše srce še vedno rado obrača stran od te resnice, k miselnosti sveta, ki kraljevanje povezuje s tekmovanjem in premočjo nad drugim. On pa prav zato ne neha prihajati kot tisti, ki slavi male, tiste, ki so dojeli, da je bistvo kraljevanja povsem drugje, ne v tekmovalnosti in bojnih konjih, temveč v ponižnosti in krotki poslušnosti Duhu, ki želi le eno - da bi bili vsi ponovno najdeni v Očetu.
To je bistvo našega krstnega kraljevanja, ki je v tem, da ne živimo po mesu in meseni miselnosti, kot bi dejal Pavel, temveč po Duhu, ki prebiva v nas. "Če pa prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umljiva telesa."
Tisti, ki ve, kje je bistvo kraljevskega dostojanstva, tisti, ki ve, da je v Njem ta isti Duh, ki je tudi Kristusa obudil od mrtvih, ne potrebuje "flirtanja" s svetom, še manj tekmovalne logike in logike bojnih konjev, ampak ve, da potrebuje le ponižno in krotko srce, ki si upa prisluhniti in pusti voditi Njemu, Kralju kraljev.
Zato je simbol oslička - žrebeta oslice, simbol majhnosti. Žrebe je tisto, ki se še uči, ki je sicer še nemirno in nerodno, vendar se uči. Je krotko. In prav k temu je poklicana naša duša; da bi v krotkosti sprejela Besedo, ki je vsejana vanjo in se ji pustila voditi. Kakor se je Sin pustil voditi Očetu. Edino tako bomo lahko resnični kralji, vredni našega krstnega dostojanstva, v moči katerega bomo v svet prinašali veselje, saj bodo ljudje ob nas lahko spoznali, da so obiskani kakor ta Jeruzalem in spoznali, da nismo več dolžniki mesu niti meseni miselnosti, ampak je naša moč in naše bistvo v Duhu, ki prebiva v nas.
Če pa v nas prebiva Duh njega in če je naše bistvo že v nas, potem že imamo vse in se resnično lahko v tej resnici spočijemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar