Oznanjevati

6. velikonočna nedelja

Ob pogledu na svet in na vse, kar se v njem dogaja, se v srcu kaj hitro porodi misel: "Nekaj ne gre tako, kot bi moralo iti, nekaj ni vredu." Temu svetu manjka topline, manjka svetlobe Jutra, manjka mu ljubezni.

Od prvega padca naprej je tako in bo tako do konca sveta. Zato je vsaka generacija kristjanov kakor na novo poslana v ta svet, da pričuje za Lepoto. Poslani smo kakor prvi apostoli, da bi svetu dali okus, smisel, svetlobo, Kristusa,

Kako? Tako kot nam kaže Beseda, da so storili v prvih časih. V evangeliju sledimo Jezusovemu govoru zadnje večerje, Sledimo Besedam, ki jih je svojim izrekel kot zadnje.

Prav one nam govorijo, kako je za apostola nujno in potrebno, da ostaja eno z Gospodom. Mi v Njem, On v nas in mi, skupaj z Njim v Očetu. Ker smo prejeli Duha, ki vse združuje in povezuje. Preko Duha smo kakor vcepljeni v to skrivnostno občestvo ljubezni, katerega odsev naj bi se videl tudi v naših medsebojnih odnosih.

Kolikokrat Jezus poudari: "Ostanite v moji ljubezni. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede, moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu. Ostanite v meni in jaz v vas..." Kakor bi nas ljubeče prosil in vabil, naj sprejmemo Ljubezen, ki se je že odločila iti do konca za vedno. Kakor bi nas prosil, naj se pustimo objeti in ljubiti, da bi potem to ljubezen sijali tudi navzven.

Temeljna zapoved, ki nam jo Kristus zapušča, je ostati v Njegovi ljubezni. Sprejeti in se pustiti prežariti z njo, nato pa to ljubezen živeti med seboj. Sveti Duh, ki nam ga je in nam ga nenehno pošilja, je tisti, ki vse te vezi dela močne, otipljive, konkretne in žive. On je tisti, ki v naša srca vliva Božjo navzočnost.
Zato je prva naloga vsakega apostola biti v Njem - živeti vraščenost v Sina, Očeta in Duha. V vsakem trenutku življenja.

Nato sledi korak, ki ga opisuje drugo berilo, ko Peter tako privlačno navaja navodila za evangelizacijo. Iz besed je razvidno, kako pomemben je okus, ki ga s svojim življenjem v drugih prebujamo. Najprej je pomembno, kako apostol živi. In šele, ko to življenje, dejanja, besede, odnosi, molk, reakcije, čutenja v drugem prebudijo željo in žejo, šele, ko ta drugi vpraša po razlogih upanja v srcu nekega apostola, je ta poklican odgovoriti.

Besede torej pridejo šele, ko srce izrazi žejo, pred tem pa je temeljno naše življenje in stil naših medosebnih odnosov. Tam, edino tam bo svet spoznal Kristusa ali pa ne. Tam mi kažemo ali in koliko zares živimo vraščenost v Kristusa ali Kristusa uporabljamo za promoviranje sebe.

So pa tudi situacije in trenutki življenja, ko smo poklicani k neposrednemu oznanjevanju Besede tako, kakor je to storil Filip v Samariji. Tam je direktno oznanjal Besedo življenja, besedo evangelija in množice so mu enodušno prisluhnile, ker je njegovo življenje bilo skladno z besedami, ki jih je govoril. Bil je privlačen, ker ljudje v njem niso videli Filipa, "s.p.-jevca", ki je na Kristusu gradil svojo kariero in svetu kazal svoje talente in sposobnosti, temveč so v njegovem obrazu videli združene obraze še vseh ostalih apostolov. V njem so videli Sina in Očeta, lahko so okušali Duha in to neverjetno občestvo Oseb, katerega del je bil Filip. Zato je oznanjevanje bilo rodovitno.

Danes, ko svet čaka našega oznanjevanja, danes, ko smo kakor prvi apostoli poslani v to leto 2017, se prav zato, da bi res oznanjali Kristusa in ne sebe, skupaj zazrimo v podobo teh prvih apostolov, stopimo z njimi v dvorano zadnje večerje, ki je obenem tudi dvorana binkošti. V tej dvorani so se Besede zadnje večerje dokončno izpolnile, ko je Sveti Duh ustvaril novost občestva, nato pa skupaj z njimi stopimo ven in s svojim načinom življenja in naših odnosov prebujajmo v srcih žejo po tem Božjem življenju, pripravljeni, da krotko in spoštljivo odgovarjamo tistim, ki vprašajo.

Ko pa Duh pokaže, da je potrebno direktno oznanjevanje, se skupaj z apostoli ne bojmo odpreti ust in spregovoriti, vendar ne več svojih besed, ki so prepogosto zaznamovane z zamerami in neodrešenostjo, temveč Besedo, ki edino daje življenje in ki je bila s posebnim namenom zaupana kristjanom. Ne zato, da bi jo ljubosumno varovali ali celo izdajali z življenjem, temveč zato, da bi jo živeli in z njo prepojili svet,
Živeti Besedo pa pomeni ostajati v tem čudovitem bivanju ljubezni Očeta, Sina in Duha.

Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu

5. velikonočna nedelja

Pred točno 100 leti je v dolini Iris Marija vprašala tri male pastirčke, ali so pripravljeni podariti svoja življenja Bogu in zadoščevati za vse hudo. In pastirčki so odgovorili: "Hočemo!"

Danes nas Kristus po svoji Besedi sprašuje ali smo pripravljeni posvetiti svoja življenja Njemu in skupaj z Njim in drugimi graditi duhovno zgradbo, Njegovo Cerkev, ki je rojena iz rane na srčni strani. In kaj Mu bomo odgovorili mi?

Apostol Peter v svojem pismu tako močno spodbuja in kliče, naj se mi, živi kamni, približamo drugemu živemu kamnu - Kristusu in se tako pustimo vzidati v duhovno stavbo, v njegovo živo Telo, kjer imamo nalogo darovanja samih sebi in sveta. Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu.

In kdorkoli to počne, ne bo osramočen, ker veruje v izbran in dragocen vogelni kamen, ki je za vedno postavljen v odrešenje mnogim. Izbrani in poklicani smo torej vzeti zares, da smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi sredi tega sveta, ki ima Kristusa še vedno za "kamen spotike" in "skalo pohujšanja", oznanjali slavna dela Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. 

Tudi mi smo namreč bili tema, vendar nas je dosegel Glas pastirja, glas Odrešenika, ki je samega sebe prvi dal za temeljni kamen, v katerega se je zagnalo vse zlo sveta in bilo premagano. Tisto namreč, kar svet zavrže, Bog pogosto izbere in postavi na temeljno mesto. In prav na ta temelj smo bili vzidani tudi mi, zato smo večno nepremagljivi. Nismo se vzidali sami, ampak nas je On poiskal v naši temi in prestavil vase, v svetlobo.
Zato tudi danes za kristjana ne more biti druge temeljne naloge kakor te, da se v njegovem življenju vidi, da je bil mrtev kot ostali, a ga je v tem grobu dosegla svetloba slavno Vstalega in prestavila v čudovito luč. Mi pa se večkrat obnašamo, kot tisti, ki svetlobe še videli niso!

Naša naloga je torej dati vse svoje moči in življenja za gradnjo občestva med nami, za gradnjo bratstva, ki je bilo rojeno iz Rane na Jezusovi strani in je zato tudi vsako bratsvo med nami z ranami. In v tem bratsvu ima vsak svojo, nepogrešljivo vlogo, ki se izmenjuje... molitev, oznanjevanje Besede, strežba pri mizi ...

V tej zgradbi smo poklicani darovati duhovne daritve, kar preprosto pomeni Njemu samemu vračati življenje, ki ga živimo in smo ga prejeli kot dar. Mu vračati vse, kar živimo in kar smo, potem pa prinašati tudi svet, brate in sestre, to, kar živijo in kar so. Tako je vsak in vse prežeto s to slavno lučjo, ki vse posvečuje in preoblikovano vrača. Zato je kristjan tisti, ki bi moral svetiti, sam od sebe, spontano.

Vse potrebno torej že imamo.Mi smo že izvoljeni rod in ne šele tisti, ki morajo do tja priti. Mi smo že tisti, ki so bili vključeni v pot, resnico in v življenje in ne šele tisti, ki morajo to pot najti. Obnašamo pa se kakor Filip, ki trdi, da še vedno nekaj manjka. Samo še to, potem pa bo. Samo še službo dobim, potem pa bom. Samo še to zadevo uredim, potem pa bom. Jezus pa ne neha ponavljati, da za gradnjo Božjega kraljestva med nami, že imamo vse! Za odrešene in lepe odnose med nami, že imamo vse!

Kristus je torej tisti prvi, ki živi občestvo, bratsvo, enost z Očetom in Svetim Duhom, kjer vsak prehiteva drugega v delanju dobrega in prihajanju naproti drugemu. On je prvi, ki nam je pokazal, kako se živi v tej duhovni zgradbi.

Zato je vsak, ki se pusti vzidati v ta odnos Očeta, Sina in Duha ter ga živi zares, tisti, ki že opravlja dela kakor jih je opravljal Sin in celo večja kot ta. Ker pričuje o novem Božjem življenju, pričuje o čudoviti svetlobi, ki nas je obiskala in ki želi, da bi se vsi znašli v njej.

Svetimo toliko, kolikor s Kristusom zbiramo, da bi vsi vstopili v čudovito luč, ki se nam je sama razodela. Luč, za katero nismo storili ničesar, lahko pa jo živimo in v majhnosti pred Bogom prosojno predajamo naprej.

Hodil bo noter in hodil bo ven

4. velikonočna nedelja - nedelja Dobrega pastirja

So besede in so besede. So besede, ki dajejo življenje in so besede, ki kradejo, koljejo in uničujejo.
Je torej glas, ki kliče po imenu in ki ga je dobro poslušati in so glasovi, ki se plazijo v stajo in vabijo, da bi potem oropali in odšli.

Zanimivo, da Gospod za svoj glas vedno uporabi ednino, kajti On je tisti eden in edini Dobri pastir, ki kliče svoje ovce, da bi jih peljal ven in jim dajal življenja. Na drugi strani pa so glasovi tatov in roparjev, ki se plazijo v človekovo srce od drugod in ne skozi glavna vrata. Za te uporablja množino, ker jih je mnogo. Zlo se mora namreč prikazati številčno in glasno, Dobremu pa zadostuje, da je tiho in konkretno.

Če je torej staja, v kateri so ovce in v katero skozi vrata vstopa Kristus, naše srce in je paša zunanji svet, ki nas obdaja, potem je izredno pomembna beseda, ki jo Jezus uporabi v tej priliki - vratar!

Poklicani smo namreč postati vratarji našega srca. Stati tam, pri vratih, ki je Kristus, kakor se je sam poimenoval in tam preverjati misli in čustva, ki hočejo vstopiti v stajo. Jih spustiti skozi Kristusov pogled in njegovo Besedo, da se pokaže, v imenu koga prihajajo - v imenu Pastirja ali v imenu tatov.
Mi pa tako pogosto v srce zmedeno spustimo vsako besedo, ki jo ponudi svet. Zadostuje zgolj to, da nekaj obljublja.

Tako se redno dogaja, da v našo notranjost vstopajo besede, ki resnično ranijo, kradejo in uničujejo. In te besede potem dajemo naprej, drugim. Po ranah, ki smo jih prejeli, zadajamo nove rane tistim, ki so poleg nas.
Dokler v svoje srce ne spustimo Kristusa.
Njega, v čigar ustih ni bilo zvijače, Njega, ki ni vračal sramotenja za sramotenje, ki ni grozil, ko je trpel, ampak je naše grehe na svojem telesu ponesel na les. On je sprejel te volkove, tatove in roparje, pustil, da so ga ranili, vendar ne tudi premagali. Kajti samo tisti, ki ne grozi in ne preti, tisti, ki se ne maščuje in ne vrača, temveč odpušča, zmore zaustaviti zlo. Zmore razstrupiti sleherno puščico zla.
Kristus je to storil za vse nas, da bi po Njem enako delali tudi mi.

"Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni!" 

Edino v Njegovih ranah se je zlo lahko zaustavilo in umirilo. Po naših se pogosto širi, po Kristusovih pa je zaustavljeno, kajti od tam dalje se širi le še blagoslov. Zato nas danes in sleherni dan močno kliče in vabi, da bi On postal vrata našega srca, da bi svoje rane položili v Njegove in v njih razstrupili sleherno zlo, ki še kolje in uničuje svobodo in čistost našega srca.

Kliče in vabi pa tudi, da bi te "tatove glasov tega sveta" zaustavili še predno se vtihotapijo v naše srce. Zato so tako pomembni vratarji! Vratar pa mora, da bi dobro opravljal svojo nalogo, stati poleg vrat in ne stran od njih. Vratar mora torej stati poleg Kristusa, biti eno z Njim, edino tako naše življenje mirno prehaja iz intime srca v akrivnost sveta. Ven in not. In povsod dobi pravo pašo, povsod je nasičeno, ker ve, katerim Besedam veruje in katere preprosto pusti zunaj.

In kakor k vsakemu delu spadajo tudi napake, velja isto tudi za vratarja. Tudi nam se redno dogaja, da se vendarle damo prepričati volkovom, preoblečenim v ovčje kožuhe in pademo. Vendar je pot tudi tu jasna.

V prvem berilu beremo, kako so mnogi ljudje na binkoštni dan spoznali, da so v svoji veliki zmoti križali samega Gospoda in Mesija. Nato pa vprašajo: "Bratje, kaj naj storimo?" Niso filozofirali, niso se posipali s pepelom, niso napadali in krivili druge, ne, bili so pripravljeni spoznati svojo ozkost in napako ter svoje življenje tudi spremeniti. V njihovem vprašanju je skrita že vsa pripravljenost na spremembo.
To je prava pot kristjana. Ne to, da ne (z)grešimo, temveč da nenehno spoznavamo svoje ozkosti in napake ter smo obenem že pripravljeni na spreobrnenje. Nenehno. To je všeč Gospodu, ki nas nenehno uči ločevati Glas od glasov. Da bi le imeli polnost življenja, kajti za to je prišel.

Potem pa se Beseda dotakne še posebne nevarnosti današnjih kristjanov, ki radi zaidemo v skrajnosti. Skrajnosti, da bi bili nenehno "v staji" ali nenehno "v akciji". Ne eno ne drugo v sebi ne skriva polnosti življenja. Ta je namreč le v modri pretočnosti med enim in drugim, v tej modrosti "hoje ven in hoje noter", v kombinaciji "staje" in "paše".

Tako je pomemben čas, ko iščemo mir srca, ko iščemo priviligirane prostore srečanj in druženj z Gospodom, saj vsako srce potrebuje čas, ko je "v staji", ko je pri sebi, v samoti in intimi lastnega srca, v katerega vstopa Kristus in daje spoznavati svoj Glas. Ta čas je tudi pomemben za trening vratarja, ki se prav v vsiljevalnih mislih tatov in roparjev uči razločevati glasove od Glasu Pastirja, kar pozneje močno potrebuje v svetu.

Je pa enako potrebno, da času "v staji" slediti tudi čas "zunanje paše", čas, ko se gre "ven", v svet, med ljudi. Ni dovolj samo biti znotraj, v priviligiranem času molitve, kakor ni vredu biti samo zunaj, med ljudmi, v nenehni akciji in dejavnosti, ki na koncu ne oznanja več Kristusa, ampak Kristusa samega uporabi za oznanjevanje samega sebe!

Naj nas tako današnja Beseda še bolj spodbudi in pomaga, da bi se naučili ločevati med mikavnostjo in pretkanostjo glasov tistih, ki se v stajo plazijo naskrivaj ter lepoto glasu Gospoda in Pastirja, ki nas uči modrosti zmernosti, da bi tako hodili not in hodili ven in vselej našli pašo!