Ura je, da se odločimo!

1. adventna nedelja

Zdi se, kakor bi ta adventni čas vsako leto prišel kakor tat, nepričakovano in nenadoma ... tako, da preseneti. In vendar pride. Tako kakor pride novica o marsikateri nosečnosti. In kakor sta starša povabljena, da sprejmeta novost in se ji pustita preoblikovati, smo tudi mi vsako leto povabljeni, da se prepustimo novosti, ki jo prinaša Bog. Vsako leto znova, vsak dan posebej znova.

In četudi se je ta advent za koga pojavil kakor tat, smo povabljeni, da ga sprejmemo. Da kakor Marija sprejmemo nepričakovano novico angela in odpremo srce za to, kar pripravlja On. To je advent - sprejeti nepričakovano. Odpreti dlani takrat, ko ne razumemo vsega. Biti pripravljeni na spremembo takrat, ko Bog preseneti in povabi v neznano.

Zato pa je potrebno lahko in čisto srce. Zato v drugem berilu beremo Pavlove spodbude k temu, naj naša srce ne bodo obtežena v požrešnosti in popivanju, naj ne bodo uspavana in "anestezirana", naj ne bodo v postelji, ampak budna, na nogah, pripravljena na pot sprememb. Pripravljena iz razuzdanosti, prepirljivosti in nevoščljivosti stopiti na pot luči, na pot dneva,

Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, dnevu primerno.

Vsak prihod preseneti. Vedno. Tudi prihod, ki je pričakovan, saj vsak prihod prinese nekaj novega, vsako novo pa zahteva spremembo, Obleči Gospoda Jezusa Kristusa tako nujno pomeni obleči pripravljenost na nenehno rast, na nenehno dinamiko, na nenehna presenečenja. In blagor srcu, ki ga Gospod ob svojem prihodu najde pripravljenega, lahkega, prosojnega in pripravljenega, da ga On sam oblikuje in vodi. V Mariji ga je našel!

Toda pot odrešenja se ni končala tam. Nadaljuje se po meni in tebi, toliko, kolikor midva dopustiva. Toliko, kolikor tudi v nama Bog Oče najde prostor zato, da bi poslal Besedo in bi se ta lahko utelesila. Dejavno, konkretno, v malem.

Že prvo berilo se začne s pomenljivim stavkom: "Beseda, ki jo je prejel Izaija ..." Prejel jo je. V upanju, da bo pri njem našla mesto in bo lahko oznanjena naprej. Beseda je lahko le sprejeta, ne more biti izsiljena, ne more biti ugrabljena, ne more biti izmišljena, resnična in prava Beseda je lahko samo sprejeta. Takrat, ko obišče.

Ko je torej ta Beseda obiskala preroke stare zaveze, so s tem prejeli nalogo, da jo oznanijo naprej. Mi, ljudje nove zaveze, imamo nalogo, da Besedo, ki obišče, sprejmemo, donosimo in jo tudi utelesimo. Ter s pričevanjem predamo naprej.

Beseda nas danes prav k temu vabi in za to vzgaja:
Prerok Izaija je imel nalogo, da naznani prerokbo, mi imamo nalogo, da jo že živimo, kajti Obljuba, dana od Očeta, se je že izpolnila.

Gospod se je že za vedno odločil prebivati med nami. Odločil se je, da bo Bog z nami, Bog med nami, zato je gora hiše Gospodove, ki bo trdno stala kot najvišja med gorami in h kateri bodo hiteli narodi, že med nami. Mi smo tisti, ki se moramo odločiti ali pojdemo k njej ali ne. Ali bo Gospod naš temelj, kraj, kamor se bomo nenehno vračali ali ne.

1)  "Pridite, pojdimo na Gospodovo goro."

Kako temeljno je hrepenenje. Kako temeljna je želja po tem, da bi pili, da bi bili z Gospodom ... Kako temeljna bo v tem adventu zavestna odločitev za čas, namenjen molitvi, namenjen Besedi. Četudi bodo ti obiski pri Besedi morda kratki, vendarle ostajajo temeljni čas adventa.

2) "Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah."

Nihče od nas ne more z lastno modrostjo spoznati pot, po kateri je dobro hoditi. Samo Modrost, ki nas presega, lahko to razodene. Tistim, ki jo iščejo, tistim, ki po njej hrepenijo, se tudi z lahkoto in veseljem da najti, tiste pa, ki je ne potrebujejo, pusti, da hodijo po svojih potih. Odrasli smo, poklicani v Odnos, nikoli pa vanj prisiljeni. Odločitev ostaja naša.

3) "Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu, ne bodo se več učili vojskovanja."

Vsakemu, ki se odloči, da pride h "Gospodovi gori", da pride k Njegovim nogam, se usede in prisluhne, da modrosti in spoznanja za korake, ki so potrebni. In kdorkoli se usede k njej in pusti, da ga Beseda obišče, ne more oditi k drugim z meči in sulicami, s prepirljivostjo in nevoščljivostjo, temveč s srcem, ki je umirjeno, potolaženo in napojeno. S srcem, ki je preprosto drugačno, obiskano, noseče z Bogom.

V tem je razlika med tistima dvema, ki bosta na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. In tisti dve, ki bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena.
Vsi počnemo enake stvari, vsi vstajamo, živimo, delamo in spimo. Vendar je temeljna razlika. Je srce, ki je obiskano, srce, ki ve za "goro Gospodovo" in je srce, ki je ostalo v narkozi "doline". Je srce, ki je kljub nepričakovanemu prihodu sprejelo obisk Boga in je srce, ki išče izgovore in se novosti izmika. Je srce, ki je lahkotno in pripravljeno, da si nadene orožje luči in je srce, ki raje ostaja v delih teme, v "požrešnosti in popivanju", karkoli že so ta uspavala.

Je srce in je srce ... ura je že, da se zbudimo in odločimo, med katerimi želimo biti. Tistimi, ki so Besedo sprejeli, četudi je presenetila, tistimi, ki so se pustili ujeti adventu, četudi je prišel kot tat ali tistimi, ki bodo raje spali dalje kakor se ne bi zgodilo nič in kakor bi Beseda ne obiskala ...

Ura je, da se odločimo!

Usposobljeni za življenje v svetlobi

34. nedelja med letom - Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

Danes se končuje to izredno in milostno leto Božjega usmiljenja. Leto, ki je samo po sebi postalo "odprta vrata" in vabilo v novo življenje, v nov način razmišljanja in nov način ravnanja. To leto so bila torej vrata, ki so prehod iz teme tega sveta, kjer vlada logika maščevanja, zamer in ločitev, v svetlobo kraljestva ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov. To je kraljestvo, kjer vlada sprava, edinost in bratstvo. To je kraljestvo, za katerega smo bili ustvarjeni in za katerega smo tudi usposobljeni, kajti kakor piše apostol Pavel, usposobil nas je za delež svetih v svetlobi. 
Začenja se torej življenje za temi vrati!

Jezus, kralj vesoljstva, ki nas je usposobil za življenje v svobodi in na kar nas spominja že glavna mašna prošnja, želi, da bi mu vse stvarstvo, rešeno sužnosti, z nami svobodno služilo in ga brez konca proslavljalo. To so besede, ki spominjajo na radikalnost našega krsta, ko nas je Ljubezen dobesedno iztrgala iz oblasti teme in nas prestavila v kraljestvo ljubljenega Sina.

Kjer pa je nekaj potrebno iztrgati, pomeni, da je tisto, kar drži, močno, trdo, trmasto ... in res je miselnost tega sveta, ki ni drugega kot miselnost grešnega človeka, trda, močna, nepopustljiva. Vztaja in človeka prepričuje, da je on sam kralj samega sebe, svojega življenja in celo drugih, da je celo kralj nad življenjem in kralj vesoljstva.

Prepričuje ga ne toliko, da Boga ni, ampak da je ta Bog krut in neusmiljen, ljubosumen kralj, pred katerim se je bolje skriti in narediti po svoje. Skušnjava, vedno enako oblečena in nič kaj originalna, nas nenehno prepričuje, da je tema svetloba in zato nad to kraljestvo teme, ki vlada v svetu, mogočno razprostira napis: "Reši samega sebe!"

Jezus, edini resnični Kralj, svobodno stopi v to kraljestvo, stopi pod ta napis in ne reši samega sebe, ampak samega sebe podari do konca. Vstopi v to logiko jemanja in grabljenja zase, v ta paralizirajoči strah zase, ki med nami hrani toliko zamer, tekem in prepirov in jo razstrupi. Z Ljubeznijo, ki ne stopi s križa, ki ne preti in ne grozi nazaj, ki ne dokazuje, ampak dokončno zakraljuje s protistrupom, ob katerim mora umolkniti tudi satan: "Oče, odpusti jim."

Voditelji ljudstva, ki predstavljajo grešno in padlo človeštvo, se ljubezni posmehujejo v obraz, se iz nje norčujejo in jo ponižujejo, ljubezen pa nad tem kraljuje, ker se ne pusti niti za trenutek umazati, niti za trenutek se ne pusti zmesti ali premoti, temveč ostaja ljubezen in vrača odpuščanje. Ker je močnejša, ker je svobodna!

Za to kraljestvo svobode smo ustvarjeni in osvobojeni, v to kraljestvo smo s krstom tudi konkretno prestavljeni, za to kraljestvo nas je usposobila kri njegovega križa, ki je spravila stvarstvo med seboj in s svojim Stvarnikom. Kdorkoli hoče vstopiti v to kraljestvo, so zanj vrata na stežaj odprta. To je Jezus pokazal z razbojnikom, ki se tik pred svojo smrtjo odloči vstopiti skozi večno odprta sveta vrata Jezusovega srca. In vstopi.

Nasprotno pa drugi razbojnik, ki prav tako stoji pred istimi vrati, odprtimi tudi zanj, ne vstopi. Ker ne sprejme, da ga rešuje drugi, ampak hoče rešiti samega sebe in tako postane sam sebi sodnik in krvnik. Kadarkoli namreč hoče človek rešiti samega sebe, mora zaradi ogroženosti, ki jo nujno ob tem občuti, poniževati druge. To so voditelji ljudstva in eden od hudodelcev, ki sta visela z njim. In to smo mi, ko ostajamo v kraljestvu teme tudi potem, ko smo bili usposovljeni in prestavljeni v kraljestvo svetlobe.

Ko človek vendarle odkirje, kako zelo je ljubljen in najden, kako je vse, kar ga je ločevalo od svetlobe, za vedno uničeno in kako je po moči Kristusove daritve usposobljen in svoboden za to, da se vsak trenutek odloči vstopiti v kraljestvo odpuščanja, se zgodijo nebesa. Takrat resnično tudi v našem srcu zakraljuje Kristus, kralj vesoljstva.
Takrat, ko srce zmore pred večno odprtimi vrati ponižno prositi: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo." Takrat, ko naše srce visi na križu in čuti vse tisto, kar ga je kdajkoli v življenju prizadelo, takrat ko ječi in trpi od prejetih krivic, takrat je to srce povabljeno, da se pusti prenesti v kraljestvo Sina, kjer vlada odpuščanje in veselje in ne ostaja več samo in zunaj, kjer vlada zamera in hlad zaprtih odnosov.

Jezus nas je osvobodil za to, da se svobodno odločamo za dobro. Da se v naših odnosih prav takrat, ko je najtežje, odločamo za svetlobo, za kraljevanje, ki doseže svoj vrhunec v besedah: "Odpusti jim," ter na drugi strani: "Odpusti mi." Usposobil nas je, da skupaj z Njim širimo Kraljestvo, v katerem vlada nova, krstna miselnost, v kateri je krivica že odrešena, iz prebodene rane pa že vrnjen blagoslov.

Naj torej Kralj vesoljstva, ki svoje kraljevanje izkazuje v usmiljenju, darovanju in odpuščanju, resnično postane tudi kralj našega srca. Naj miselnost odrešenega in osvobojenega človeka, ki ne preti, se ne maščuje, ni ogrožen in ne potrebuje poniževanja drugih, postane tudi naša. Naj tudi mi kraljujemo s tem, da smo usmiljeni, ker je naš Oče usmiljen, da odpuščamo zato, ker nam je odpuščeno, ljubimo zato, ker smo ljubljeni do konca in smo dobri zato, ker je v našem srcu Kraljestvo dobrega.

Takrat ni več pomembno, kdo je človek pred nami, pomembno je ali se bomo mi, ki smo pred tem človekom, odločili vstopiti skozi na široko odprta sveta vrata Božje logike ali ne.

Odločiti ali živeti v temi ali svetlobi? Vstopiti skozi vrata odpuščanja in usmiljenja ali ostajati sužnji kraljestva teme? Biti levi ali desni razbojnik?

Usposobljeni smo za svobodno izbiro, vsak dan znova in v vsaki rani znova!

Sinovi vstajenja

32. nedelja med letom - zahvalna nedelja

Reči iz srca hvala tam, ko je lepo in reči iz srca hvala tam, kjer ne razumeš nič, je veličina človeka. To pomeni priznati, da smo obdarovani in pomeni priznati, da nas stvari presegajo, da ne vidimo vsega, da ne razumemo vsega in da ostaja marsikatera pot skrivnost. In vendar je prav vera v Očeta tista, ki omogoča, da nam resnično "vse pripomore k dobremu" (Rim 8, 28). Zato HVALA.

Pomembno je torej v življenju imeti tudi razlog, za katerega smo pripravljeni umreti. To pomeni, da smo sprejeli svoje življenje kot dar in ga tudi živimo v polnosti. Tisti,ki ne ve, za kaj bi bil pripravljen umreti, ne more živeti zares. Živi v strahu pričakovanja ali bo ali ne bo. Živi tako, da bi čim bolj zdrav in nepoškodovan prišel do smrti. A to ni življenje! Res nas pogosto vse spodbuja k temu, da iščemo svoje dobro počutje, svoje užitke in kar se da mirno življenje, kjer nič ne vznemirja in nič ne bremeni. In to je možno samo v anesteziji.

Jezus pa potrebuje žive ljudi, ki bodo dihali in živeli, ki bodo vedeli, za koga želijo biti "poškodovani", iztrošeni, ranjeni, za koga želijo dati svoje življenje in svoje telo v hvalno daritev. Potrebuje ljudi, ki vedo, za koga želijo umreti. Taki ljudje preidejo strah zase in vstopijo v logiko ljubezni, ki se veseli tam, kjer se troši.

Ustvarjeni smo namreč za življenje na cesti in ne poziranje v izložbi. Ustvarjeni smo za napore hribov in dolin in ne za fotelj v dnevni sobi. Ustvarjeni smo kot sveča, ki se troši ob tem, ko daje svetlobo drugim in ne kot neonska luč, ki v sebi nima toplote ognja.

Zato Pavel vztraja: "Sam naš Gospod Jezus Kristus in Bog, naš Oče, ki nas je v svoji milosti vzljubil in nam dal neminljivo tolažbo in blago upanje, naj opogumi vaša srca ter jih utrdi v vsakršnem dobrem delu in v vsakršni dobri besedi."

In zato je danes pred nas postavljen zgled sedmih bratov in matere, ki vedo, komu so dali svoje življenje. Dali so ga veliko preden je kruti kralj skušal z absurdnostjo svojih ukazov sebe samega tolažiti, da ima prav, da ni Boga, kateremu se je edino potrebno pokloniti. Pogumni bratje in mati so tako predpodoba tistih "bratov, sester in mater" (Mt 12,50), ki jih Jezus blagruje, ker uresničujejo voljo Očeta, ki je v nebesih. 

In to postajamo tudi mi, ko v svojem življenju izberemo Kristusa za našega edinega Gospoda, kateremu želimo služiti in ga častiti. Tistega edinega, za kogar živimo tako, da smo zanj pripravljeni tudi dati življenje. Res je, da se v konkretnosti to kaže prav v podarjanju tistim, ki so nam na poti življenja zaupani, res je pa tudi, da to podarjanje ne more imeti posvečujočega naboja, če ni v temelju naša primarna izbira Bog in daritev Njemu.

Izbrati Boga za svojega edinega Gospoda in v Njem sprejeti ljudi kot brate, katerim smo poklicani darovati svoje življenje, pomeni sprejeti drugačno logiko, kot je pogosto hvaljena. Pomeni zavrniti logiko tega sveta, ki jo ponazarjajo saduceji in starozavezni kralj, torej logiko, v kateri je toliko preštevanja, toliko dokazovanja premoči, toliko posedovanja in izbrati logiko Božjega otroštva.

Kako hitro nas zajame logika spraševanja o posedovanju in premoči: "Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?"
Kako hitro imamo drugega za "moža/ženo" in kako težko smo mi sami ta "mož/žena".
Teh sedem mož jo je imelo za ženo.  Niso bili oni možje, ampak so njo imeli za last.

Kadarkoli smo v tej logiki posedovanja in lastninjenja, smo v logiki farizejev, ki ne zmorejo vstopiti v lepoto Boga. Mi pa smo poklicani v koreniti preobrat mišljenja in dojemanja, v logiko Boga, v kateri smo Božji sinovi in sinovi vstajenja, v logiko, kjer ni posedovanja, ampak je le sprejemanje, je bivanje, je odpiranje in dajanje.

Vsi naši odnosi, vključno z odnosom do Boga, zavisijo torej od tega, v katerem koordinatnem sistemu mišljenja smo; farizejskem in kraljevem, v katerega Boga ne moremo stlačiti in zato v nas in med nami ostaja nenehna potreba po dokazovanju premoči ali v koordinatnem sistemu Boga živih, ki daje življenje, ki kliče v bivanje in išče srca, ki so tako pogumna, da se odprejo in sprejmejo, nato pa dajo, da bi vsi imeli dovolj.

Stopiti v slednjega, pomeni postati sinovi vstajenja, pomeni postati "bratje, sestre in matere" Kristusa samega.