sobota, 25. marec 2017

"To je res čudno!"

4.postna nedelja

Danes se Beseda poigrava med svetlobo in senco, med lučjo in temo. Med tem, kdo vidi in kdo je slep četudi misli, da vidi. Tako jasna je današnja Beseda in tako nevarna, če jo slišimo in vzamemo zares. Kajti pričakuje spremembo.

1) V prvem berilu vidimo razliko med človeškim pogledom in Božjim, med časnim in večnim, med navideznim in resničnim. Samuel, od Gospoda poslan k Jeseju, da bi izmed njegovih sinov mazilil kralja, se pusti zavesti človeškemu pogledu, ki je prepleten s sencami greha. Vendar ostaja tako ponižen, da kljub varljivemu pogledu posluša Glas in ne vztraja pri svojem. Zato Samuel, za razliko od farizejev, ostaja prerok. Ker prizna, da ne vidi dovolj, da bi sodil prav.

Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek.
Gospodove oči vidijo dlje, tam, kamor naš pogled ne seže. Vidijo življenje in ne navideznost. Teh sedem bratov je od očeta izbranih zato, da izpolnijo njegove sanje. Zdi se, kakor bi jih že sam pripravljal na neko pomembno službo in jih zato tudi ponosno privede pred Samuela. Teh sedem, osmega še omeni ne. Kajti osmi mu "je ušel" na pašnike življenje.
Rdečkast David ni ostal "v izložbi" in čakal, ne, on je živel. Pustil se je "umazati" življenju in odpeljati iz varne očetove hiše v načrte drugega Očeta, ki gredo vedno dlje in globlje od še tako velikih sanj kateregakoli človeškega načrta.

Gospod torej izbere Davida, ki je izbral zelene pašnike, na katerih Gospod sam daje ležišča, kjer so vode počitka, ki poživljajo dušo. Ta psalm opeva življenje tistega, ki vidi. Ker gleda z novimi, duhovnimi očmi.

2) Pavel v pismu Efežanom nadaljuje rdečo nit: "Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu." Tako jasno, preprosto, direktno. Brez ovinkov, ki jih potrebujejo farizeji. Tisti, ki vidi, je strnjen, bistven in jasen.
"Živite kot otroci luči! Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme!"
Zato: "Prebudi se, ki spiš!"

Potrebno nam je prebujenje in spoznanje, kje smo še vedno tema. Kje hočemo biti tema, megla in nejasnost, ker si še ne upamo spremeniti smeri. Še hočemo hoditi po domačem in še se bojimo sprememb. Zato kompliciramo. In vendar Pavel vztraja: "Bili ste tema, sedaj pa ste luč v Gospodu!"
Ne sami od sebe, ampak toliko, kolikor smo v Gospodu, ki se imenuje "luč sveta"

Človek, ki ve, da je sam po sebi slep, se pusti voditi Besedi, ki je luč. Tisti, ki misli, da vidi, pa Besede ne potrebuje. Slepi torej išče vodnika, išče luči, zato se samo duhoven človek, ki živi v Njem in ima njegovo palico in gorjačo, pusti voditi ven, iz varnega udobja struktur Jesejevih načrtov za svoje krepke sinove, na pašnike in celo v globeli smrtne sence. Da bi tam postal luč drugim.

3) Gospod torej išče majhne, "rdečkasto navihane", ki vedo, da so slepi in potrebujejo Besede. Išče preproste, kakor je preprost sleporojeni v evangeliju. Koliko jasnine je v njegovih besedah, koliko izčiščenosti! Njegovi odgovori so kakor čista studenčnica napram postanim vodam farizejev, ki so resnična megla in tema. Kakor osvežujoč potok napram mlakužam teh ljudi, ki so ga videli ozdravljenega. Tudi oni še nočejo sprememb, tudi oni še napletajo: "On je," in spet: "Ne, podoben mu je." Slepi pa preprosto vrača jasnino: "Jaz sem."

Na dolgo razpravljanje farizejev, ki so simbol zmede, odgovori: "Prerok je," ko ga ponovno vprašujejo pa še zaostri svetlobo in razkrinka njihovo temo: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti."

In vrgli so ga ven.

Preveč je bil direkten in preveč jasen. Premočna luč je postal za njih, ki so ljubili temo. Ko je namreč grešen človek potisnjen v kot resnice, se pa še ne misli spremeniti, začne metati ven in včasih tudi ozmerjati: "In ozmerjali so ga."

Celo starši sleporojenega, ki izrečejo nekaj stavkov čiste jasnine - "Midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star." - se na koncu razodenejo kot megleni, ker jih vodi strah. Tudi oni še nočejo spregledati.

Luč vznemirja temo in luč sveti v temi, a tema je ni sprejela (Jn 1,5). Zato jo tema vrže ven.
In tam, zunaj, ga poišče Jezus in izpelje dokončno ozdravitev slepote. Poleg fizične izpelje tudi drugo, počasnejšo in postopno ozdravitev našega duhovnega pogleda.

Ta človek, ki je bil tema, res postane jasnina in luč. Vendar v Jezusu še vedno vidi zgolj preroka. Šele takrat, ko ga Jezus najde "zunaj" religije, ga ta človek  lahko vidi ne več kot preroka, ampak kot svojega Odrešenika. To je čudež svetlobe, ki ga Jezus dela nad nami!

Greh je človeka kakor pljunil po tleh, ga razgalil in pomešal z blatom. Zato Jezus ponovi isto pot, da bi našel od greha "izpljunjenega" človeka. Pljune torej po tleh, naredi blato in pomaže oči. To je s človekom storih greh. Kristus torej človeku najprej pomaga dojeti, da po grehu ne vidi prav, ker je na njem blato.

Zato Kristus nato v krstnih vodah "vodnjaka Siloa" umije to blato in vrne pogled, iz teme greha nas prestavi v svetlobo luči, iz megle in teme nejasnosti nas napravi strnjene in jasne, sposobne, da v njem vidmo Odrešenika. To je novi človek, ki vidi prav.

Človek, ki ne potrebuje več krivca: "Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" Ne potrebuje več ovinkarjenja in kompliciranja, ampak se je sposoben odločiti in narediti korak vere, ki vključuje spremembo in vključuje Odnos. Zato je samo človek, opran v krstnih vodah in z vrnjenim duhovnim pogledom, lahko tudi poslan.

Siloa v prevodu namreč pomeni Poslani.


nedelja, 12. marec 2017

Hoditi in poslušati

2. postna nedelja

"Pojdi!"
To je zaslišal Abraham potem, ko se je ravno udomačil v poznanem.
"Pojdimo," so zaslišali Peter, Jakob in Janez, ko jih je Jezus peljal na visoko goro.

Božji glas vedno prebuja in spravlja na pot. Iz ustaljenega, udomačenega, zastarelega, poznanega, v novost, kajti Kristus je novost! Evangelij je novost! In blagor tistemu, ki si upa zapustiti vse, kar je poznano in stopiti v deželo, ki jo bo On šele pokazal.

Ko se je Abraham odpravljal na pot, ni vedel, kam ga bo ta pot pripeljala, ni imel pred seboj zemljevida in z rdečo barvo zarisane poti, ki naj jo prehodi. Pri Bogu ne gre tako.
Božji "gps" je drugačen. Pokaže en korak naprej. In predvsem kliče: "Pojdi" takrat, ko cesta še ni jasna in je Obljubljena dežela še vedno zgolj obljuba, ki se še mora izpolniti. Moč vere je v koraku, ki se zgodi takrat, ko vlada tema in ko cesta še ni poznana.

Vera je torej hoditi in poslušati ... Po takih ljudeh namreč lahko Gospod resnično naredi "velik narod", jih blagoslovi in po njih razlije blagoslov na vse rodove. To so ljudje svobode, ljudje hoje in ljudje vere.

Peter, Jakob in Janez so prav tako šli, ne da bi točno vedeli kam in kaj jih tam čaka. Zaupali so. Dovolj so že poznali svojega Učenika, da so ga vzeli zares in šli.  In tam, nad dolino vsakdanjika, jim je bil vnaprej dan pogled, ki ga je za vse nas Kristus pridobil na križu - pogled krsta, pogled, ki je ponovno očiščen greha in vidi tako, kot vidi Oče. Te Očetove oči že sedaj vidijo vsakega od nas v tej slavi, ki nam je pripravljena od začetka. Vidi nas v poveličani podobi in tako z nami tudi ravna.

Pomembno je zato hoditi "na goro", se zadrževati pod pogledom Očeta, ki vidi čisto in poslušati Glas iz oblaka, ki je jasen. Pomembno je pustiti, da nam vrača pogled, ki ga dolina skuša zamegliti. Nato pa je pomembno, da se vrnemo v to isto dolino s pogledom "gore".

K temu tudi Pavel spodbuja mladega Timoteja, napadanega in nerazumljenega, da ne bi pozabil na sveti Klic milosti, ki nas je odrešil in izpeljal iz doline suženjstva v obljubljeno deželo poveličanja. Iz laži greha, v jasen pogled Očeta. Zato ga spodbuja, naj se drži evangelija, ki ga bo nenehno spravljal na to pot, mu prinašal veliko veselje, zaradi meglene doline pa tudi nenehno bolečino. In vendar: "Z menoj trpi za evangelij!"

Blagor torej nam, ko bomo upali vstati in iti. Iz poznanega v neznano. Zaradi Glasu. Iz domačega v nedomače. Zaradi Glasu. In blagor nam, ko bomo v tej dolini življenja na vse gledali s tem novim, duhovnim pogledom, ki v vsakem že vidi tisto, k čemur je poklican od začetka sveta!


nedelja, 05. marec 2017

Začelo se je ...

1. postna nedelja

Začelo se je tam, v raju, kjer kača ni več prenesla lepote in sijaja človeka, oblečenega v Božje veličastvo. In je začela sikati ... Kakor nekoč, tako tudi danes. Kakor Evi, tako Jezusu v puščavi, tako nam v vsakdanu. Hudič ni originalen, zato se ponavlja, ne more ustvariti nič novega, zato obrača na glavo vse lepo in sveto, kar je ustvaril Bog Oče. Ne more se sprijazniti z lepoto in dostojanstvom človeka, zato prihaja z zavistjo. Svoje taktike ni spremenil vse do danes, zato je dinamiko zla modro vsaj malo spoznati.

- Skušnjava torej pride in se infiltrira v dobro, pride namreč z resnico in jo preplete z lažjo. Hudič tako ne začne s tem, da Boga ni, temveč s tem, da ta Bog ni Oče, ki bi poskrbel, ampak ljubosumen človekov tekmec, ob katerem mora človek poskrbeti zase sam.

- Skušnjava tudi pride in uporabi jezik tistega, h kateremu pride. Ko Jezus nanjo odgovarja z Besedo, tudi skušnjava naposled prevzame jezik Besede. Iztrga jo iz konteksta in ji spremeni pomen. Satan manipulira z Božjo besedo, jo uporablja in sprevrača njen pomen. Pride in človeku polaska v njegovem jeziku, na tisto temo, na katero je človek občutljiv, občjublja tisto, kar dejansko ne more dati, ko pa dobi človekovo privolitev, zagrabi, vzame, sleče in odide.

- In zanimivo, vedno pride skozi uho. Najprej prišepne misel ali rodi čustvo, ki vodi v določeno misel, šele potem sledi dejanje. Kača spregovori najrej na uho, potem Eva vidi, šele nato stegne roko.

Po enem človeku je torej na svet prišel greh, po grehu smrt, ta pa je zavladala nad vsemi ljudmi. Na to je prišla postava, ki pa greha ni odpravila, temveč ga le "izmerila" in določila, kako velik je posamezen prestopek. Človek zaradi postave ni nehal biti v prestopku in po njej ni mogel biti ozdravljen neposlušnosti. Potrebno je bilo torej Zdravilo, Jezus Kristus, ki v poslušnosti vrne človeku milostni dar občestva.

To zdravilo je prav tako prišlo skozi uho. Marija je namreč spočela najprej preko poslušanja. Glas angela je prišel skozi uho tako, kakor je skozi uho nekoč prišel glas kače. In kakor je greh spočet preko poslušanja skušnjave, je tudi milost spočeta preko poslušanja Glasu Boga.

"Z milostnim darom pa ni tako kakor s prestopkom," zatrjuje Pavel v pismu Rimljanom. Kakor bi nas želel zares prepričati v to, kar govori, nenehno ponavlja, kako je milost močnejša od greha, kako je greh sicer resnično zavladal nad svetom, vendar gre milost dlje.

Obenem pa nam naslednja Pavlova trditev pove o grehu še nekaj več:
"Sodba, ki je izhajala iz enega, se je povzpela v obsodbo, medtem ko se je milost, ki je prišla po mnogih, iztekla v opravičenje."

Skušnjava torej poskuša človeka najprej iztrgati iz odnosa, ga osamiti in prepričati, da tam ni Očeta, ki bo poskrbel, da tam ni odnosa, ki daje varnost. Čisto vsaka hudičeva zanka se začne z dvomom v Boga in dvomom v človekovo dostojanstvo: "Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?" In še naprej: "Če si Božji sin, reci ... če si Božji sin, se vrzi .."

1) Glas kače najprej vodi v greh individualizma, v greh verovanja laži, da je človek sam svoj gospodar, saj odnosa ni. Na to struno igra sleherna skušnjava. Človeka poskuša prepričati, da je sam in da mora zato kamen spremeniti v kruh. Svoje delo (kamen) zamenjati za Odnos, ki se hrani iz Besede (kruh). Prepričuje ga, da se mora samouresničiti in kaj je boljšega kakor delo, ki postane središče življenja, bog, religija in kruh obenem. Tam je človek resnično iztrgan iz Odnosa in prestavljen v svet produktiovnosti, ki maši, ne more pa zapolniti prostora, ki ga sleherni potrebuje za odnose. Jezus se tej skušnjavi upre s tem, da se postavi v Odnos.

2) Skušnjava tudi prepričuje, da se mora človek dokazati in preveriti svojo vrednost, saj mu je sicer ne bo dal nihče. V veličino dostojanstva Božjega otroštva vnaša dvom, zato namiguje, da se je potrebno "vreči s templja", metati ven iz množice, opozarjati nase in se pustiti nositi na rokah ljudi. Edino tako naj bi človek dobil svojo vrednost. Jezusov odgovor pokaže, kako tisti, ki ve, da je Božji sin/ hči, ne potrebuje preverjanja lastne vrednosti, ampak lahko služi drugim.

3) In nenazadnje gre skušnjava na človekovo ogroženost. Potem ko ga prepriča, da je sam in ogrožen, zaigra na struno človekove nujnosti po vsemogočnosti, po tem, da bi vladal, posedoval, gospodaril, upravljal, imel moč. Bolj kot je človek sam in prestrašen v sebi, bolj mora vladati in ukazovati drugim, bolj mora posedovati in grabiti lastnino, ki pa mu naposled uide iz rok in ga vrže v suženjstvo, ki je diametralno nasprotje služenju. 
Jezus se temu upre z dostojanstvom svobode, ki je poslušna in zato ne rabi suženjstva, temveč lahko služi Očetu.

Začel se je torej 40 dnevni post čiščenja in urejanja, razločevanja in odločanja, da bi naposled naša ušesa ločevala Glas od sikanja in izbirala resnico, ločevala skušnjavo od Obljube in izbirala odnos, ločevala laž od resnice in izbirala dostojanstvo otrok, ki imajo Očeta in zato lahko iz suženjstva hlapčevanja in grabljenja po moči in oblasti, preidejo v svobodo in poslušnost služenja Gospodu. V tem je namreč človekova slava.

Naj bo torej milost v teh dneh še obilnejša!


nedelja, 12. februar 2017

Predte je položil ogenj in vodo

6. nedelja med letom

Biti pod postavo pravil ali postavo milosti? To danes vprašuje Beseda. Pravila so pravila, veljajo in držijo do pičice natančno zato je prav, da jih tisti, ki se jim podvržejo, tudi spoštujejo.
Hlad, zima, brezosebnost ... ko pravila postanejo sama sebi namen in kakor nekakšna tekmovalna proga, na kateri se primerjajo "najboljši". Ven pa dobimo ljudi, ki so trdi, strogi, neizprosni. Do sebe in do drugih.

Izpolnjevati postavo v srcu namreč rojeva tri drže:
- drža kompleksov, ker človek ni tak, kot bi moral biti, četudi se trudi na vse načine,
- tudi najmanjši uspeh pri izpolnjevanju te postave rodi ošabnost in vzvišen pogled na druge, ki jim to ni uspelo,
- moralističen pristop do vsega in vseh.

Si to res še želimo?

Kristus je prišel, da to dopolni, ker je veliko premalo za dostojanstvo, ki ga je prejel človek kot ljubljeno in svobodno ustvarjeno bitje. Zato v ta grob skelet stare zaveze vdihne življenje. Vdihne zavest nad človekovo obdarjenostjo, da bi ga spomnil na vse, kar je prejel in kar si sam ne more kupiti četudi se še tako močno trudi izpolnjevati postavo. Vera je namreč sprejetje tega, kar je Gospod storil za nas in ne tekma tega, kaj bomo mi storili za Boga. Ta nova logika mnogim še ne gre, še je potrebno Boga "kupiti", še je potrebno biti ustrahovan in pod grožnjami, še se bojimo milosti.

Zato se Gospoda veličastva križa. Nekoč in danes. Ker oznanja milino, ker prihaja z dobro novico, da je že vse dobljeno, ker prihaja v človeško strogost in pred črko postavlja življenje. To straši in kdorkoli namesto ideje na prvo mesto postavi življenje, je križan. Tako ali drugače. Vendar tretji dan vstane, ker je v njem Božje življenje, ki ga postava ne pozna.

Jezus torej prihaja in dopolnjuje strogost človeka z milostjo Boga. Ko vnese postavo ljubezni, se vse dopolni, kajti ljubezen, izlita v srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan, stori, da človek ve, kaj mu je storiti. Ne sovraži več svojega brata zato, ker mu zunanja postava predpisuje posledice, temveč zato, ker se je sam spoznal ljubljen in oproščen. Tak spontano "objame" svojega brata in mu odpusti. To so nebesa, ki jih oko doslej še ni videlo in uho ne slišalo in katera v človekovo srce niso prišla vse do prihoda Kristusa. Ko je prišel On, je v srca izlil to ljubezen, ki jo je Bog pripravil, da lahko vsako oko in vsako uho in vsako srce odslej zazna lepoto življenja v Kristusu, ki nam je dano po milosti.

V takem srcu je jasno, zakaj besede "tepec in norec" ne spadajo tja, zakaj je ločitev dvorezen meč, zakaj poželenje krade ljubezen in zakaj priseganje izgubi svoj pomen, saj je ljubezen lahko samo v jasnini tistega"da" ali "ne". Kar je več kot to, ni ljubezen, ampak njeni ponaredki.

Apostol Pavel, nekoč zvesti izpolnjevalec postave, pravi: "Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi bil Kristus moj dobiček " (Flp 3, 8).
Ni dobiček izpolnjena postava, ki ne more dati življenja, ampak življenje, ki se pusti voditi postavi Ljubezni!

Predte je torej položen ogenj in voda, roko boš iztegnil po čemer boš hotel. 
Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano. 

Res, velika je Gospodova modrost, tako velika, da je večkrat ne spoznamo in raje križamo. Ker se bojimo svobode.


ponedeljek, 06. februar 2017

Imeti okus


5. nedelja med letom
Jezus danes prihaja s prispodobo soli. Sol je drobna, komaj opazna, a z močnim okusom. Ni namenjena temu, da je varno zaprta v omari, marveč, da se vrže v hrano, se raztopi in jo tako naredi okusno ter privlačno. Ni namenjena temu, da stoji v omari, temveč, da se daje. Do izničenja.

V tem je čudovita prispodoba kristjana, ki prav tako ni namenjen, da ostaja zaprt v svojih »getih«, da od daleč opazuje in obsoja to neokusno hrano okolja, temveč da postane njen del, gre v svet in se daruje, torej izniči do te mere, da bo vse okrog njega postalo drugačno, privlačno, okusno …

Hrana se brez soli težko zaužije, pa tudi pokvari se hitreje. Tako je bilo nekoč in tako je danes. Svet brez veselega oznanila krščanstva ostaja prazen in pust, s tistim hrepenenjem po izgubljeni svetlobi rajskega sijaja in tolikimi, ki se skrivajo za »figove liste« lastne krivde in medsebojnega obsojanja. 

Kristjan pa je tisti, ki ve za veselo oznanilo odrešenja in ve tudi, da je Nekdo prišel ter se kakor sol v hrani izničil v tem svetu, da bi odrešil človeka in mu vrnil okus. Mi smo tisti, ki nam je s krstom bil dan okus in moč, da v majhnosti naredimo vse. Sol namreč mora ostati majhna, mora pa imeti okus.

Tako torej ni težava v hrani, ampak v soli, ki ne opravlja svojega poslanstva! Z drugimi besedami, ni težava svet z vsemi svojimi zablodami, ki jih nikoli ni in ne bo manjkalo, temveč v kristjanih, ki ne svetijo kakor luči. Zato smo »izpljunjeni, vrženi proč in pohojeni«. 

Res je Jezus velikokrat napovedoval preganjanja zaradi Njegovega imena in blagroval tiste, ki se jim bo to godilo zaradi Njega, in vendar si moramo priznati, da smo kristjani včasih »vrženi proč in pohojeni«, ne zato, ker bi pričevali Zanj, ampak zato, ker nimamo okusa po Vstalem. Smrdimo namreč po grobu, ljudje in svet pa hrepeni po vstajenjskem Jutru. 

V tem je naša velika odgovornost. Poklicani smo »biti sol«, ki v še tako brezokusnih okoliščinah oznanja veselje upanja, mi pa prevečkrat širimo in tekmujemo s temo.

Potrebno je torej, da se vsi skupaj ponovno vrnemo k veličini krsta, v katerem smo postali »sol«, k veličini poslanstva, s katerim smo bili poslani v svet, da bi dali svoje življenje in bi tako svet prejel okus. 

Biti krščen, pomeni biti tako tudi mesto, ki stoji na gori in ki se ne more skriti. Lahko sicer še naprej tekmujemo s svetom, še naprej štejemo in preštevamo koliko nas je v primerjavi z ostalimi in vendar izgubljamo bistvo. Naše poslanstvo ostaja v kvaliteti in ne kvantiteti, ostaja v malem, neopaznem in tihem, ki spreminja svet, ne pa v programih, ki bodo konkurenčni najsodobnejšim ponudbam. Poslanstvo kristjana ostaja v luči, ki opravlja svojo nalogo toliko, kolikor sveti na Drugega in ne sama nase. Vse ostalo je zato, da se »vrže proč in pohodi«.

Kaj pomeni imeti okus, ki privlači, nam razkriva prvo berilo preroka Izaija. Pomeni opaziti bližnjega in mu dovoliti, da postane brat. Pomeni opaziti soljudi in jim postati bližnji. Dati lačnemu svoj kruh, pomeni pokazati svetlobo Jutra tam, kjer se vidi le temo, sprejeti bedne brezdomce, pomeni prepoznati najprej sebe kot »tujca in popotnika« na tem svetu, ki je bil sprejet v občestvo svetih ter to posredovati drugemu. Predvsem pa pomeni najprej »odpraviti zatiranja iz naših sred, kazanja s prstom in varljivega govorjenja.« Potem lahko zares sijemo in šele po tem se lahko naša luč sveti pred ljudmi, ki bodo v našem ravnanju videli, da smo srečali Kristusa in da smo vanj celo oblečeni.

Do takrat pa lahko postavljamo še tako mogočne utrdbe, še tako dobre programe, še tako konkurenčne ponudbe in vendar nas svet ne bo slišal. Ker od kristjanov bolj kakor »vzvišenost besede«, potrebuje slabotne sile, ki jih Gospod spreminja v junaška pričevanja. Potrebuje videti, da tudi mi ne vemo za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa in sicer križanega. Kajti On je tista prva sol, ki je sestopil iz svoje slave in se pustil »raztopiti in izničiti ter svetu vrniti okus«. 

Mnogi so ga posnemali in postali resnična sol, toda zdaj smo na vrsti mi. Svet, ta hrana brez okusa, tudi danes čaka kristjanov, ki bodo upali sestopiti iz svojih obramb in vzvišenosti ter priti med njih, ne kot nasprotniki ali tekmovalci, temveč kot pričevalci!
Tiste Luči, ki je zasvetila vsem! 


nedelja, 22. januar 2017

Izpolnjena obljuba

3. nedelja med letom

Danes beremo o Zabulonovi in Neftalijevi deželi, ki je ob potu k morju in je označena tudi kot poganska Galileja.
In kdo od nas bi si upal reči, da ta zemlja ni tudi v njem? Kdo bi upal trditi, da tudi sam ne živi ob morju, ki s svojimi temačnimi globinami ostaja prispodoba zla in ob katerem se mora nenehno odločati za izbiro dobrega ali zla? Kdo si upa trditi, da v njem ni vsaj dela zemlje, ki bi jo mirno lahko označil za pogansko, brez vere, brez Odnosa, uporno in trdovratno? Nihče!

Prav vsi smo ta Zabulonova in Neftalijeva dežela in vsem nam je oznanjena vesela vest: "Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba." Besede, ki jih beremo tisto sveto noč Gospodovega rojstva! Besede, ki v vsem tem času postajajo konkretnost v življenju vsakega, ki to Besedo sprejme.

Vsako prerokbo, ki je Gospod izrekel v stari zavezi, jo je v novi tudi izpolnil. Besede, ki jih polaga v usta preroka Izaija, se do potankosti izpolnjujejo v evangeliju. Tako je tudi v našem življenju. Gospod v srce vsakega polaga obljubo, polaga Besede upanja in navzočnosti, polaga besede Luči. In v življenju vsakega pride čas, ko Gospod postaja zelo konkreten, čas, ko prične svoje obljube izpolnjevati. Sicer drugače, kot smo si predstavljali in vsekakor v drugačnem času, kot smo sprva mislili, vendar jih izpolni, kajti On ne vara!

Ko pa se ta konkretnost začne dogajati, ko Beseda vnašem življenju išče "meso in kri", se zgodi to, kar Matej opisuje v današnjem evangeliju. Gospod kliče. Hodi po vsakdanu obrežja, na meji med kopnim in morjem, tam, kjer rase "pšenica in ljulka", tam, kjer se človek bori med lepim in zlim, kjer raste in pada. Tam vstopa Gospod. Ne v kak sterilen prostor "presvetega občutja", ampak v boj vsakdana.

Kliče brate. In kliče jih v bratstvo, ki bo še večje. Ne ločuje tistega, kar je dobro, ampak dobro združuje in pretvarja v še večje dobro. In ločuje tisto, kar mora biti ločeno. Ne loči torej brata, loči pa brata od očeta, kakor se morata na pravi način tudi zakonca ločiti od svoje primarne družine, da bi  lahkobila rodovitnain kakor mor vsak tako ali drugače "iz svoje dežele", da mu Gospod lahko pokaže Obljubljeno deželo. Zato je modrost v življenju prepoznati, kaj je tisto, kar je potrebno izpustiti ter pustiti na obrežju starega in kaj je tisto, kar je doro vzeti s seboj. In kdorkoli Besedi iskreno prisluhne, prejme odgovor, kajti Gospod je jasen.

On torej prihaja v to Zabulonovo in Neftalijevo deželo kot izpolnitev obljube. Prihaja in sence spreminja v svetlobo, prihaja in kliče, da bi se spreobrnili, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. Prihaja k morju in kliče, da se od morja obrnemo k Njemu, od zla obrnemo k luči, od temin greha k tistemu, ki hodi po morju in kopnem, ker je gospodar nad obojim. Tam, z Njim v središču, se zgodi nebeško kraljestvo.

Kliče nas torej skupaj in v bratstvo, kjer je vsak poklican, da se spozna kot Kristusov. Ne Pavlov ne Apolov in ne Kefov, kajti med seboj smo le bratje, temveč kot Kristusov, kajti en je Učitelj. In samo toliko, kolikor smo Njegovi, zmoremo biti skupaj kot bratje, ki ne tekmujejo, si ne zavidajo, ne iščejo grdega, ne terorizirajo z jeziki, ne ustvarjajo razprtij, ampak zmorejo stopiti skupaj, prisluhniti drug drugemu, iskreno spregovoriti in v ponižni drži pred Gospodom tudi SKUPAJ razločevati, kaj Gospod hoče in kam kliče. Kristus namreč ni razdeljen, zato nas skupaj kliče v novo držo bivanja.

Tako, samo tako bomo zmogli v svojem življenju in življenju brata videti čudovite izpolnitve obljub Gospoda, videti in okusiti nebeško kraljestvo med nami, spoznati in okusiti pogansko Galilejo, nad katero ni več smrtne sence, temveč svetloba upanja, tolažbe in veselja. Kajti jarem bremen ločin in razdeljenosti, razprtij in nesoglasij je premagan, palica na hrbtu in šiba priganjačev je zlomljena. In to ne samo med kristjani različnih veroizpovedi, ampak tudi med nami, katoličani samimi.

Zato: "Blagor tistemu, ki dela za mir." Ne samo teh osem dni molitve za edinost in ne samo navzven, ampak vsak dan in vsak trenutek, v sleherni konkretnosti svojih odnosov. Tak bo imenovan blažen!



nedelja, 15. januar 2017

Ti si moj služabnik ...

"Ti si moj služabnik, Izrael, v tebi se bom poveličal."

1) Zagotovo so te preroške besede najprej namenjene Kristusu. On je prvi, ki je bil v Marijinem telesu upodobljen za Služabnika vseh služabnikov, prvi, v katerem se je poveličal Oče. On je tisti poslani, "da bi Jakoba spet pripeljal k njemu in Izraela zbral pri njem" in prvi postavljen za luč narodom in odrešenje do konca zemlje.

On torej, izvoljen in izbran, poklican in svet, prihaja kakor Jagnje, krotko in ponižno, tiho in brez vpitja k reki Jordan - kraju človeškega greha. Danes nam evangelist Janez še z drugega zornega kota približa Jezusov krst in Duha, ki se spušča ter postaja znamenje pripadnosti. Kajti krst je kakor glasna uresničitev resnice: "Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje." In je kakor vrnitev pripadnosti, kakor razjasnitev identitete. Janez Krstnik je Jezusa prepoznal po znamenju Duha, tako je tudi kristjan prepoznan po tem znamenju, ki se kaže v tem, da živi resnico tega novega Božjega življenja v njem.

2) Drugi, o katerem veljajo preroške besede Izaija, je Janez Krstnik. Že v Elizabetinem telesu upodobljen za služabnika Služabnika, tistega, ki je poslan za to, da Jakoba in Izraela zopet pripelje nazaj k Bogu, tistega, ki je postavljen za luč narodom, da bi mnoge pripeljal nazaj in pripravil pot Gospodu.

Janez torej, izvoljen in izbran, poklican in svet, stoji tam, ob reki Jordan, kraju človeškega greha in vpije. Na ves glas. Da bi pripravil pot in zravnal kar je krivo. Ko pa pride On, Služabnik služabnikov, Janez stori največji in najbolj spoštovanja vreden korak človeške narave. Začne se manjšati, da bi Jezus rasel. On, Ženinov prijatelj, se veseli glasu Ženina in on, ki nikoli ni kazal nase, sedaj lahko pokaže tistega, o katerem je ves čas govoril: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta."

Besede, ki jih slišimo pri vsaki maši. Andrej in še drugi učenec sta ob teh besedah šla za Jezusom, kaj pa mi? Komu sledimo, ko stopimo iz Cerkve? Koliko se mi znamo manjšati, da bi On v nas rasel? Koliko svojega glasu porabimo zato, da bi pripravljali pot Njemu, ki se tudi danes spušča v srca mnogih?

Janez je bil resnični prerok, ki je to zmogel, pokazal nanj in zanj dal tudi življenje. Evangelisti nam kažejo samo dve srečanji, ki sta se zgodili med Janezom in Jezusom. Eno pred njunim rojstvom, drugo po. Eno, ko sta se srečali materi in je takrat Janez poskočil od veselja, ker je prišel Ženin in tako že takrat dal prostor Njemu, Služabniku služabniko. Drugo, ko se odrasla srečata pri reki Jordan. Tudi takrat "poskoči od veselja", kajti prišel je "mož, ki je bil pred njim, kajti bil je prej kakor on". Zanj je prišel in bil poslan, da bi krščeval z vodo in pripravil prostor tistemu, ki krščuje z Duhom.

3) Tretji, o katerem veljajo preroške besede Izaija, smo mi. Že v materinem telesu upodobljeni za služabnike Služabnika, tiste, ki so poslani za to, da današnjega "Jakoba in Izraela", današnje ljudstvo zopet pripeljemo nazaj k Bogu. S krstom smo postavljeni za luč narodom, da bi mnoge pripeljal nazaj in pripravil pot Gospodu.

Mi torej, izvoljeni in izbrani, poklicani in sveti, stojimo tam, ob reki Jordan, na kraju tolikega človeškega greha in vpijemo. Včasih k Bogu, včasih k sočloveku, včasih pa zaradi lastne grešnosti na sočloveka. Vpijemo. A tudi nam je razodeto Jagnje Božje, ki je odneslo greh sveta in prišlo, da bi ga sprejeli ter tako zaživeli novost življenja. Tudi nam je bil pokazan in razodet On, ki dela vse novo in tudi mi smo vključeni v to dogajanje "ob reki", kjer se moramo odločiti. Ali bomo med tistimi, ki bi radi ostali v vernosti stare zaveze ali smo pripravljeni stopiti za Njim in z Njim izpolnjevati Očetovo voljo?

Jezus je preroške besede izpolnil. Janez je preroške besede izpolnil. In mi?
Gospod se svoje izvolitve ne kesa. "Ti si moj služabnik, Izrael, v tebi se bom poveličal."

Potrebuje in čaka pa na odgovor.