nedelja, 03. december 2017

Advent - klic k ponižni mehkobi

1. adventna nedelja

Začel se je. Čas priprave in pot rasti. Za vsako rast, za vsak proces, za vsako spremembo, pa je pomembno najprej ponižno spoznanje trenutne situacije. Potrebno je dati ime tistemu koščku poti, na katerem se trenutno nahajamo. Mi kot kristjani, mi kot družba, mi kot Cerkev, mi kot svet.

Zdi se, da nam prvo berilo preroka Izaija v tem prihaja naproti, kajti situacija se ponavlja.
Izaija namreč opisuje ljudstvo, ki je odšlo z Gospodovih poti, ki nič več nima Boga za Očeta in nič več ne kliče nase Njegovega imena. 

Davno smo postali kakor tisti, ki jim ne vladaš (...). Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter.

Logično. Ko človek prevzame krmilo in stopi iz Odnosa, ko misli, da bo vse rešil in uredil sam, se sam odrešil in si sam kupil tudi lastno osvoboditev, zablodi. Izraelci so globoko zablodili in mi smo njihovi potomci. Če ne krvno pa zagotovo duhovno.

Izaija zato spodbuja in vpije kakor bi poskušal prebuditi Boga ter ga prepričati, naj predre nebo in stopi dol, obenem pa prebuja človeka, saj ni bolj nepropustnega "neba" kakor je človeško srce.
Gospod je namreč prišel. Prvič kakor droben Otrok v temino človeštva. Drugič bo tudi prišel. O tem danes piše Pavel v pismu Korinčanom. Poznamo pa tudi "tretji Kristusov prihod", ki se dogaja tukaj in zdaj. O tem piše evangelij: "Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas(...) Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!"

Kakor refren se ponavlja ta beseda čujte. Biti pozoren, biti prost lastnih skrbi in projektov, lastnih samozadostnih naporov, ki ostajajo prazna, četudi pravična dela, tako postajajo vhodna vrata milosti. Jezus v evangeliju opozori na nalogo vratarja, ki mu je naročil, naj čuje, naj stoji pri vratih in pazi, opazuje, da ne bi zamudil Gospodovega prihoda in mimohoda.

To je naša naloga, to je naloga vsakega kristjana! Biti pri vratih medtem ko drugi spijo, bedeti medtem ko ostali hodijo po svojih kupčijah, se vedno znova vračati v dostojanstvo sinov in hčera, ki živijo drugače kakor ostali svet. Ker smo sinovi in ne sužnji.

Dokler namreč človek ostaja sam in misli, da bo tudi vse rešil sam, postaja nasilen, začne posedovati in šteti....ljudi ali lastnino.
Ko pa ponovno prepozna Očeta, ko se ponovno prepozna kot mehka glina v rokah svojega Upodabljavca, srce postane krotko, ponižno, hvaležno in veselo slehernega obiska Boga.

Takrat se v človeku znova prebudi hrepenenje po Božjih obiskih, takrat duša vpije: "Predri nebesa in pridi!" Takrat naš vratar čuje in sredi kaosa decembra, ko vsi služabniki v odsotnosti gospodarja opravljajo svoje delo, trgujejo in kupčujejo, kristjan stoji pri vratih in budno čuje. Pomeni, da živi isti svet, hodi sredi istih ljudi in vendar gleda z drugačnimi, umitimi očmi, ki iščejo Gospodovo navzočnost v sleherni "štali" sveta.

To je kristjan. Človek, ki prinaša upanje, kjer razlogov za upanje ni! Človek, ki vidi zarjo, kjer je nepredirna noč, človek, ki dogodkov svojega življenja in življenj drugih ne vidi več kot naključen skupek situacij, ampak v vsem zmore prepoznati tihe in nežne obiske Boga, ki pletejo zgodbo odrešenja. Skozi človeško bedo in greh.
To je naša vera! Tako daleč stran od vsakršne religije; tiste v trgovinah in tiste v nekaterih cerkvah in cerkvenih občestvih.

Šele ko človek zapusti svoj individualizem in z vsem svojim bitjem ponižno izreče: "In zdaj, Gospod, ti si naš Oče!" se zgodi čudež božiča. Rodi se živi Sin - Beseda, najprej v srcu, potem v odnosih. Živi Bog, ki sme ponovno predreti nebo in sme biti Oče, ki sme poskrbeti in sme govoriti, Bog, ki mu vrnemo dovoljenje, da postane vsa naša skrb, vsa naša budnost, vsa naša pozornost.

Čujmo torej, da bo sleherni dan tega adventa postal poln zavesti in pozornosti do tihih Božjih obiskov, ki so in vedno bodo, opazi in razveseli pa se jih lahko samo srce, ki je postalo majhno in ponižno mehko, tako mehko, da se ga lahko ponovno dotakne Božja dlan in iz njega ustvari svojo umetnino ljubezni!


sobota, 25. november 2017

Najdeni, da bi iskali

34. nedelja med letom - Jezus Kristus, Kralj vesoljstva

1) Matejeva prilika o poslednji sodbi, kjer bo Sin človekov prišel v vsem svojem veličastvu in vsi angeli z njim, nam resnično prikazuje Kristusa kot Kralja vesoljstva. A ta Kralj se obenem enači z zadnjimi, ubogimi, lačnimi, ponižanimi ... Božji stil obrača vedno vse na glavo!
 Njegovo kraljevanje je v resnici služenje. Je, kakor smo brali zadnje nedelje, sprejemanje in dajanje darov, je vstopanje v logiko Ljubezni, ki da vse, da bi tudi mi iz te polnosti dajali naprej.

In vendar povprečno slovensko srce ob besedi služenje ter ob prebiranju tega odlomka zagotovo sliši, kaj je še potrebno storiti, da bi zaslužilo Boga. Sliši, koliko točk je še potrebno pridobiti, da bi lahko gledali Boga. Polni smo moralizma, a prav to nima popolnoma nobene veze z našo vero in današnjim odlomkom, ki ostaja čudovita vesela novica.

2) Ljudje, ki bodo na desnici, na besedo: "Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti ...", odgovorijo s presenečenjem: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?" Noben od njih še ve ne, da je kaj takega storil, kar pomeni, da so to ljudje, ki zagotovo dobrih del niso delali zato, ker bi si z njimi prislužili nebesa. Sicer bi zagotovo dobro vedeli, koliko lačnim so dali jesti in koliko bolnih so obiskali. Njihov seznam bi bil natančno dodelan in preštet, saj v logiki meritokracije kraljuje statistika! In ne Sin.

Tu torej beremo o svetnikih, o odrešenih, ki na Gospodovo povabilo odgovarjajo z očitnim presenečenjem. Njihova dejanja ljubezni so izhajala iz  notranje drže, ki je drža hvaležnosti. Hvaležen pa je lahko samo človek, ki se prepozna obdarovan in obiskan.
To so torej ljudje, ki se zavedajo, da so bili najprej oni tisti lačni, a jih je Nekdo nasitil s samim seboj, žejni in jih je Drugi napojil z lastno krvjo, bili so nagi in je Nekdo slekel svoje kraljevsko oblačilo, da bi oni ponovno prejeli dostojanstvo sina, bili so v ječi in jih je Nekdo nenehno vodil ven. Ali, če bi dejali z besedami prvega berila preroka Ezekijela, so to ljudje, ki so spoznali Pastirja, ki je najprej sam poskrbel za svoje ovce, jih poiskal ter rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Razgnane je pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.

To je torej odrešenost, to je realnost kristjana, ki ve, kdo je njegova hrana in pijača, in ve tudi, da je bil sam nag in izgubljen, a je sedaj najden in rešen iz smrti.
Če smo torej vse, kar potrebujemo, že prejeli iz Očetovega odnosa, potem lahko tudi sami spontano dajemo naprej. Tako lahko lačnemu pozornosti spontano damo naklonjen pozdrav, žejnemu sočutja damo besedo sočutja, nagemu dostojanstva vrnemo spoštovanje ...

Če pa smo iz tega Odnosa odtrgani ali se ga sploh ne zavedamo, potem bo človek poleg nas neizbežno postal grožnja, saj od nas potrebuje nekaj, česar tudi sami nimamo dovolj. V tem primeru je nujno spregledati lakoto in žejo, nagoto in ječo, saj je te že v srcu dovolj.

Skrivnost drže tistih, ki lahko delijo naprej ne da bi šteli, je torej v tem, da so se končno odkrili sinovi in hčere Očeta, kjer je varno. Taki še vedo ne, da že samo s tem, ker so, že prinašajo nebesa!

3) In nenazadnje se naših konkretnih odnosov učimo tako, da pogledamo na Cilj, za katerega smo ustvarjeni. Tega še najlepše opiše Pavel v drugem berilu, ko razlaga poslednje reči.
"Ko pa mu bo vse podvrženo (Sinu), se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem." 

Sin se bo torej podvrgel Očetu, ki je že vse podvrgel Sinu. Oče in Sin skorajda "tekmujeta" v tem, kdo bo komu prišel naproti, kdo bo koga prehitel v dajanju ljubezni. To je odnos, ki bi se moral slikati tudi v naših odnosih. Kako lepo bi bilo med kristjani, če bi med seboj praktično tekmovali, kdo bo hitrejši v dobrem do drugega.
Kajti to so odrešeni odnosi in prav za te smo bili odrešeni in usposobljeni. Ker smo bili izgubljeni in najdeni, nagi in oblečeni, lačni in napojeni z varnostjo Očetovega naročja.




sobota, 18. november 2017

Oče ali gospodar?

33. nedelja med letom

Danes evangeljska prilika govori o Božjem kraljestvu, kjer je Bog predstavljen kot neki človek, ki je odpotoval. V tem "neki" je tako skrita vsa svoboda, ki nam jo Gospod v svoji ljubezni naklanja. Tako bo za nekoga ostal zgolj neka energija, za drugega neki oddaljeni Bog, za ljudi v priliki gospodar, mi pa smo povabljeni, da v tem "nekem človeku" prepoznamo Očeta! Očeta, ki vsakemu daje vse!

Tisti, ki je prejel pet talentov ni prejel več kakor tisti z dvema ali enim, kajti vsakemu je izročil svoje premoženje. V celoti. Vsakemu je namreč izročil svojega Sina, po tem Sinu pa Božje življenje, ki je to Božje vse. To vse, ki vsakega napolni po njegovi zmožnosti. Kdor ima posodo za pet talentov, prejme pet, kdor za dva, prejme dva. Oba sta dopolnjena!

S strani Očeta je odnos torej jasen; daje nam popolno in nepreklicno ljubezen. Vprašljiv pa je naš odnos do Njega, kajti tu se igra vsa človeška svoboda in vsa človeška grešnost. Služabniki, katerim je bilo podarjeno vse, niso prepoznali Očeta, temveč so ostajali v odnosu z gospodarjem. Nihče od njih ni prišel do resnice, vendar je že med prvima dvema in tretjim velika razlika.

Prva dva sta kljub temu, da očitno nista razumela vsega, zaupala in v veri odšla v življenje ter trgovala. V logiki Božjega kraljestva trgovanje pomeni daritev, pomeni ljubiti in pomeni sprejemati ljubezen. Ta dva sta torej vzela dar življenja zares in ga živela. Šla sta in se darovala. In toliko kolikor sta darovala, sta ob koncu našla podvojeno. Tisti, ki je daroval pet talentov, je ob koncu našel pet drugih, tisti, ki je daroval dva, je na koncu našel štiri. To je logika ljubezni, ki ima toliko, kolikor daje.

Zadnji služabnik pa ostaja ujet v lastno podobo krutega in nasilnega gospodarja. Ob tem opisu trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal, bi vsak pameten človek šel in skril ne le svojega talenta ampak tudi samega sebe. Da bi le ubežal temu nasilnemu "bogu". Kača je v človeško srce že v raju začela z zavistjo vrivati dvom in pačiti podobo Boga, ki naj ne bi dal vsega, ampak s človekom tekmuje in tako ostaja njegov bolj ali manj kruti gospodar.

Ko človek nasede tej skušnjavi, ostaja mrtev in blokiran v statičnost, ki jo je v svet prinesel greh. Tako že v polnosti okuša, kaj pomeni najgloblja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Tak človek je  že izven lepote Božjega življenja, ki pa vendarle pušča vrata odprta in vabi. Oče se je namreč že odločil dati Sina. V celoti. Za vse!

Na nas je torej, da si odgovorimo, kdo je "neki človek". Nam danes evangelij zastavlja vprašanje: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"
Oče ali gospodar?

Tisti, ki prepozna Očeta in se v Njem spozna obdarovanega, napolnjenega in zato hvaležnega, bo milosti prepoznaval na vsakem koraku, ker bo že gledal skozi oči, ki jih je oprala milost Kristusove žrtve. Tak bo sebe nenehno doživljal kot tistega, ki že ima in se mu bo še dalo!

Zato samo tisti, ki prepozna Očeta, lahko zaživi kot sin in hči. Sinu pa ni več potrebno tekmovati in kupovati, saj ve, da lahko v hvaležnosti živi svojih pet talentov Božjega otroštva, ki ga kliče v svet, da bi s svojim življenjem "trgoval", kar pomeni ljubil in se daroval. V celoti.




sobota, 11. november 2017

Svetilka in olje - hrepenenje in Odnos

32. nedelja med letom

Hrepenenje in pogled sta dve stvari, ki nas premikata iz mirujočega položaja v gibanje življenja, iz lastnega načina reševanja v Božji način, iz lastnih ugaslih svetilk do posodic z oljem, ki te svetilke na novo prižgejo. Kaj so torej svetilke in kaj posodice z oljem?

Da bi prišli do tega odgovora, je potrebno najprej zahrepeneti, kajti hrepenenje je tisto, kar ujeto srce premakne v hojo naproti Drugemu. Hrepenenje je tisto, ki odpira vhodna vrata, da vanje lahko vstopi modrost, ki že sedi pri njih. Hrepenenje je tisto, ki vodi v vsakršno spoznanje in preudarnost, to pa v lahkotnost življenja. Kajti kdor se bo k njej (modorsti) zgodaj odpravil, se ne bo utrudil, ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.

Odpreti se modrosti in s hrepenenjem priznati, da jo potrebujemo, pomeni, da naša življenja preprosto ne morejo več ostati polna aktivizma, dela, ki ubija in utrujenosti, ki ji ni videti konca. Modrost je tista, ki prva prišepne, kaj je potrebno storiti in kaj je prav izpustiti. Napotiti se k njej tako na neki način resnično pomeni spoznati, da je le-ta že pri vratih, to pa pomeni, da nam je prihranjen vsak napor, ki si ga ustvarimo zgolj z lastnimi idejami in načrti, ki niso rojeni iz Modrosti.

Hrepenenje se danes ponavlja tudi v psalmu, ki je resnična hvalnica hrepeneče duše: "O Bog, moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi kakor suha in izčrpana zemlja po vodi." 

Hrepenenje je tisto, ki tudi deset devic spodbudi, da gredo naproti ženinu. Lahko bi spale doma, na kavču. Pa so šle ... dale so prostor odnosu, dialogu, Ženinu.
Hrepenenje je torej tisto temeljno, kar nas odpira k Drugemu in prvo, kar nas spravi na pot, to pa ne pomeni, da nas zaščiti pred tem, da bi se na poti utrudili in izgubili bistvo. Zato je potreben še pogled, usmerjen v pravo smer.

Apostol Pavel nam v drugem berilu orisuje lepoto nebeškega Jeruzalema, kjer bomo zmeraj z Gospodom. Tam je naš cilj, tam je naša izpolnitev in dopolnitev, zato je pomembno, da v življenjskih nočeh, ko se vse zdi pusto in prazno in ko ves svet spi v omami, ostajamo pripravljeni, ker vemo, kam je usmerjen naš pogled. Takrat četudi zaspimo, ostaja temeljna notranja drža budnosti, ki je vselej pripravljena odgovoriti na tisto, kar prišepne modrost. Ona je namreč tista, ki "opolnoči" zavpije: "Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!" Ona je tista, ki našemu srcu pokaže skrite mimohode Gospoda, prišepne nam korak, ki vodi v svobodo, prigovarja in vabi, da bi že tukaj živeli svatbo z Gospodom. Biti na Gospodovi gostiji pa ni drugo kot biti v nenehnem živem odnosu z Njim.

V tem je tudi temeljna razlika devic. Vse so namreč hrepenele in vse so vstale iz udobnih domačih kavčev ter stopile na pot. Vse so iskreno iskale Gospoda in želele biti del svatbe. To hrepenenje srca ponazarjajo prižgane sveče, ki pa niso "večne lučke". Hrepenenje je namreč tudi ranljivo in upihljivo, je občutljivo in potrebno skrbi, zato je poleg svečk potrebno tudi olje.

Device, ki so ga imele, smo takrat, ko živimo pristen in nenehen dialog z Gospodom. Takrat je naša notranja drža pripravljena, da odgovori in sprejme vabilo Drugega, s tem pa že vstopamo v svatbeno dvorano, saj za dušo ne obstaja večjega praznika kakor je to, da se spočije v Božjem življenju, ki se pretaka v nas.

Če pa na ta Odnos pozabimo in se zapremo v lasten monolog reševanja, postajamo podobni nespametnim devicam, ki so dobro začele, a šle brez olja živega odnosa z Gospodom, ki edini daje moč vztrajanja, edini moč hoje in edini prižiga tam, kjer bi sami že davno ugasnili. Zato sta zanje značilni dve drži:
- ogroženost in posledično ljubosumje na olje ostalih,
- nenehno tekanje in aktivizem, ki ne dela drugega kakor to, da zamudimo in spregledamo bistvene trenutke in osebe življenja!
Zamudimo Ženina, ki nam prihaja naproti v tišini, v ljubljeni osebi, v ubogem beraču, v situacijah, kjer bi ga najmanj pričakovali. Tudi ženina se pričakuje pred polnočjo, pa vendar ...

Zato nas Beseda danes spodbuja, da bi hrepeneli. To pomeni hoditi s prižganimi svetilkami. Pomeni hrepeneti po modrosti, ki nas čaka pri vratih srca, pripravljena, da se da spoznati vsem, ki po njej hrepenijo. Ta modrost nam bo prišepnila (ali celo prebudila "polnočno" vpitje), ko bo Gospod vstopil v naše življenje s tihim povabilom, ohranjala nas bo budne za živ odnos z Njim, ki edini vodi skozi življenje s stalnostjo koraka, ki se ne utrudi. Spomnila nas bo na olje, ki je živ odnos s Kristusom.

To in samo to olje nam lahko daje moč zvestobe in lepote ter nas obenem že prestavlja v dvorano svatbe, kjer duša ponovno najde svoj izvir, kjer se suha ter izčrpana zemlja ponovno napojita in kjer človek spozna, da ga Bog dejansko čaka pri vratih srca... in trka. Da bi vstopil k njemu in iz njegovega življenja napravil svatbo!



sobota, 28. oktober 2017

Odnosi - pričevalci Boga

30.nedelja med letom

Naši odnosi so in ostajajo merilec naše duhovnosti. Način, kako živimo med seboj, kako se družimo, kako se izražamo, kako se jezimo in kako si odpuščamo, kako se vključujemo ali tekmujemo, kaže na to, v koga verujemo - Boga po svoji podobi ali Boga, ki se nam resnično razodeva. Boga, ki mora ponižno stopiti za naš "jaz" ali Boga, ki lahko postane središče.

Današnji psalm je čudovita podoba lepote in varnosti, ki se zgodi, ko Bog postane središče življenja: "Gospod je moja moč in moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam." On je središče mojega življenja in ne jaz.

Če pa je usmiljeni Bog središče mojega življenja pomeni, da se to preprosto mora poznati tudi v odnosih, ki jih živim. Že druga Mojzesova knjiga spodbuja k pravičnosti, ki je v tem, da se ljudje usmilijo vdov in sirot, tujcev in ubožcev zraven sebe, kajti prav ti imajo v očeh Boga posebno mesto.  On je njihova edina obramba, zato njihov glas predira nebesa, medtem pa jih med ljudmi opazijo samo tisti, ki imajo središče že v Bogu in ne več v samem sebi. Drugega lahko sliši samo tisti, ki je izstopil iz lastnega monologa ter pripravil prostor za dialog.

Tako drugačno od drže farizejev, ki ponosni in napuhnjeni pritečejo k Jezusu potem, ko so slišali, da je utišal saduceje, njihove zagrizene nasprotnike. Pridejo polni samih sebe, da bi Ga preizkusili in ne, da bi se ob Njem tudi spreobrnili. Oni tega ne potrebujejo.

Zato jim Jezus hitro razjasni pojme in reče: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem." Kakor bi jim rekel: Stopi iz sebe in se obrni k Drugemu. Nehaj se vrteti okrog samega sebe, kajti tam ni odrešenja". To je temeljno in edino nujno spreobrnjenje. Šele potem, ko se svet ne vrti več okrog lastnega jaza, ko ni vse le še okupirano s tekmovanjem, z zmago, z navideznim in dokazovanji lastnega "prav", je možno opaziti bližnjega, zaznati njegovo potrebo, prisluhniti njegovim besedam in dati prostor drugemu svetu. Taka drža seveda pomeni tudi vključitev samega sebe, vključitev lastnih čustev in lastnega telesa. Kdor nima rad samega sebe tudi drugega ne more opaziti in še manj nanj sočutno odgovoriti.

Odpoved lastnemu "jazu" je torej nekaj povsem drugega, kot prepoved ljubezni do sebe. To mi mešamo in ne Kristus. Ljubezen do sebe je temeljno spoštovanje Boga in Njegovega daru, je temeljna izbira, da se življenje v polnosti rodi in je predpogoj, da se katerikoli zdrav odnos sploh lahko začne. Ko pa ljubimo in sprejemamo sebe, smo povabljeni, da se odpovemo "sebi", tistemu "jazu", ki bo vedno hotel uveljaviti le svoje ideje in tako umremo lastni potrebi po opaženosti, vidnosti, potrditvah in tekmi, v center pa položimo v Drugega. Če to storimo, se začnejo nebesa. Takrat je namreč pripravljen teren za resnične odnose, kjer bo tudi drugi lahko imel mesto, imel bo svoj glas, ki bo slišan, ker ne bo več vse zasedeno z lastnimi potrebami po uveljavljanju.

V tem stoji ljubezen, v tem vsa postava in preroki, v tem se rojeva skupnost, o kateri beremo tudi danes v drugem berilu. Pavel, Silvan in Timotej so Tesaloničanom oznanjali evangelij kot odrešeno občestvo, saj jih je združeval Sveti Duh in ne skupni sovražnik. Zato so med ljudmi upali postati majhni, za njihovo dobro. V ospredje namreč niso več polagali samih sebe in lastne uveljavitve, temveč Boga, ki jih je poklical in izvolil ter zaupane jim ljudi, za katere so bili pripravljeni dati življenje. Njihovo občestvo je bilo tako privlačno, da oznanjevanje evangelija ni temeljilo samo na besedi, temveč na privlačnosti odnosov, ki so jih živeli. Občestvo, ki predstavlja in v sebi nosi Kraljestvo je edino prepričljivo do te mere, da naleze še druge.

"Tako je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Ahaji, ampak se je vaša vera v Boga razširila po vseh krajih, tako da nam o ničemer ni treba govoriti. Sami namreč govorijo o nas (...)"

In ta govorica, ki edina podira stene src, je dejansko edina resnična odvrnitev od malika - ki je lastni "jaz", lastna kariera, lastna uveljavitev - k služenju živemu in resničnemu Bogu. Tu not naše življenje postane okusno in privlačno, občestveno in zato ljudem prinaša živega in resničnega Boga.

Tega pa so žejni vsi. Ljudem se namreč upira naša farizejska drža moralizma in potreba po "imeti prav", nagovarja pa jih naše umiranje sebi, ki rojeva drugačne odnose, take, ki odslikujejo edinega živega in pravega Boga. 




nedelja, 22. oktober 2017

Današnji misijoni

29. nedelja med letom

Po Jezusovem nenehnem vabljenju v novo logiko Boga, ki ne pozna preštevanja, ampak darovanje, imajo farizeji dovolj. Odidejo in se posvetujejo, kako bi Jezusa ujeli v besedi. Kar je preveč, je preveč. Človek, ki se je odločil, da je sam bog, vidi v vsem konkurenco in je ne prenese. Zato mori in ubija.

Zanimivo je danes preko Besede opazovati razliko drže tistega, ki se je pustil osvojiti Ljubezni in je vabilo na že pripravljeno gostijo sprejel ter tistega, ki raje ostaja v temi lastne samozadostnosti, kjer je jok in škripanje z zobmi. Dobesedno, kajti tam, kjer je človek ločen od Boga, ne more biti drugega kot zavist s škripanjem z zobmi!

Prvo in drugo berilo nam torej kažeta lepoto Božjega delovanja, ki ima svoje dinamike in jih predstavljajo Gospodov maziljenec Kir, nato Pavel, Silvan, Timotej in vsa Tesaloničanska Cerkev.  Odlomek Matejevega evangelija, ki je nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje pa razodeva dinamiko človeškega ogroženega delovanja, ki ga predstavljajo farizeji, njihovi učenci in herodovci.

V čem je razlika? Obojni se namreč med seboj povezujejo, cilj pa je zelo drugačen. Božje se povezuje zaradi zavesti izbranosti, ljubljenosti in obdarovanosti z namenom, da bi vse to okusili tudi drugi. Kar je "cesarjevega", pa se poveže z namenom, da bi nekoga odstranili.

1) V drugem berilu beremo čudovito povezanost med Pavlom, Silvanom in Timotejem, med katerimi ni tekmovalnosti, ampak drža služenja. Ker njih same povezuje zavest svatovskega oblačila izvoljenosti, se tudi na Cerkev Tesaloničanov obračajo z držo hvaležnosti, polno milosti in miru. 
"Milost vam in mir. Vedno se zahvaljujemo Bogu za vas vse ..."

Kako ponižna, povezovalna in duhovno bogata je drža tistih, ki so spoznali, da je bistvo vere v sprejemanju tega, kar Gospod dela in odgovarjanju na tisto, kar Gospod kliče. Kjer človek odide z mesta samoupravljanja, se nekaj sprosti. Začuti se prostor svobode in izpuščanja.

Da bi bolje vstopili v to držo, nam tudi prvo berilo govori o Kiru, ki Gospoda še poznal ni in vendar ga je Bog sam izbral za svoje orodje, da bi na njem pokazal, kako je On tisti, ki vse pripravlja, On tisti, ki kliče, ki prijemlje za desnico in vodi, ki odpira duri tako, da nobena vrata ne ostanejo zaprta. On je, ki vodi in ne človek.
"Zaradi svojega služabnika Jakoba in svojega maziljenca Izraela sem te poklical po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal. Jaz sem Gospod in drugega ni, razen mene ni nobenega boga, opasal sem te, ne da bi me bil poznal..."

To drugačno logiko nebeškega kraljestva smo v obilju spoznavali zadnje štiri nedelje, da bi se končno odkrili obdarjene in zato hvaležne, odkrili v občestvu in zato tudi gradili občestvo s tistimi, ki so nam poslani. S Kristusom hvaležno zbirali in ne rušili.

2) Tisti pa, ki ostaja v drži, v kateri hoče biti sam bog, sicer tudi povezuje, morda celo do tedaj skregane posameznike - farizeji in herodovci so bili namreč med seboj skregani - in vendar vse le z namenom, da bi odstranili tistega, ki ruši religijo in oznanja vero. Kakor nekoč, tako tudi danes.

Zanimivo je, da farizeji ne gredo sami do Jezusa, ampak k njemu pošljejo druge; svoje učence in herodovce. Tipično za individualnega človeka, ki se boji zase. Tak bo vedno pošiljal in krivil druge.

Grešna miselnost tudi nenehno ločuje človeško od Božjega. Od prvega greha naprej se namreč  človeško in Božje zdita konkurenca. Hudič - tisti, ki deli, nas nenehno prepričuje, da v središču ne moreta biti človek in Bog skupaj, temveč je enega potrebno odstraniti. Ker pa se grešni človek še kako boji zase, ob tem, ko nasede skušnjavi, preprosto ne more drugače, kakor da prične izrivati Boga. Prefinjeno in z laskanjem, kakor farizejev in herodovci.
"Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ..." 
Hinavščina, ki odvrača.

"Učitelj, vemo ..." 
Samozadostnež misli, da ve vse in ne dopušča dialoga, zato Jezus, ki ljubi vsako grešnost, ne sprejema pa nobene zlaganosti, odvrne: "Kaj me preizkušate, hinavci? Čigava sta ta podoba in napis?"

Človek po padcu misli, da ima toliko, kolikor poseduje, zato svoje podobe tiska v kovance, v druge in celo Boga poskušati narediti po svoji podobi. Gospod pa je prišel, da nas osvobodi posedovanja in nam razodene lepoto obdarovanosti. Božja podoba je namreč že vtisnjena v naša srca, zato kot sinovi in hčere ne potrebujemo hlapčevanja in prodajanja, temveč smo povabljeni v svobodno hojo služenja. Ta pa ne more biti izven tega sveta, ampak znotraj njega, kjer je še veliko cesarjev, ki se bojujejo za svoj obstoj, vendar je prav svoboden človek tisti, ki sredi tekmovalnosti pričuje, da je obdarjen, sredi boja za obstanek pričuje, da je že vse prejel in med tolikimi hlapci, ki se klanjajo cesarjem današnjega časa pričuje, da ima Očeta, ki zanj (po) skrbi.

Ko bo torej ta svet v kristjanih videl vtisnjeno podobo Očeta, bo razkrinkan tudi cesar! Takrat bo vsak prejel svoje in ljudje bodo našli odgovor na globoka hrepenenja.
So današnji Evropi kakšni misijoni sploh lahko bolj potrebni?



sobota, 14. oktober 2017

Žlahtno vino in okusne jedi

28. nedelja med letom

Že nekaj tednov nas evangelij vabi v lepoto Božjega vinograda, v bogastvo gostije, ki je preprosto deleženje Božjega življenja.

Danes evangelij govori o svatbi, ki jo kralj pripravlja svojemu sinu. Torej gre za skrivnost življenja med Očetom in Sinom, v katerega Oče nenehno vabi, kliče in spodbuja tudi nas.
Gostija je namreč že pripravljena: "Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli  in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!" Sin, to Jagnje, ti "voli in pitana teleta", je bilo že darovano, da bi to polnost življenja prejel vsak, kdor veruje vanj.

Zato Oče ob vsakem času in vedno znova pošilja svojega Duha, ki ga v priliki predstavljajo odposlani služabniki, da bi s svojimi vzgibi prebujal in navdihoval srca ljudi. Nam je namreč namenjena vsa ta lepota občestva, ki jo prerok Izaija v prvem berilu predstavlja kot gostijo za vsa ljudstva, gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in okusnimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini.

Nič več ni zagrinjala, ki bi nas od te svatbe ločilo s smrtjo, kajti na veliki petek se je to zagrinjalo postave, ki je ločevalo presveto od svetega, pretrgalo na dvoje. Po krstu smo v Kristusu že prestopili prag smrti in vstopili v presveto Nebeške gostije. On je storil tisto, kar si človek še sanjati ni upal, sedaj pa je človek povabljen, da stori tisto, kar Bog namesto njega ne more - sprejeti, kar je Ljubezen zanj že storila!

To je klic današnjemu kristjanu, to je klic vsakemu, ki iskreno išče Kraljestvo, četudi ga tako ne imenuje. S Sinovo smrtjo in vstajenjem so nebeška vrata odprta vsem! In kakor so bili nekoč Judje tisti izvoljeni narod, kateremu je bilo najprej namenjeno odrešenje in so ga z delom za lastne njive in kupčije zamudili, tako se dogaja tudi danes nam kristjanom. Prevečkrat je namreč naša drža še vedno drža samozadostnežev, ki ne potrebujejo vabila, ne potrebujejo svatbe in ne potrebujejo živega Boga. Še okopavamo svoje njive in urejamo svoje kupčije. V imenu Boga a brez Boga.
Še "morimo" tiste, ki nas spominjajo, da je vera drugje, v Odnosu in ne v religiji.

Tako je bila samozadostnežem svatba vzeta, dana pa tistim, ki so bili vabilu odprti. Tistim, ki so verjeli v odnose in so hrepeneli po lepoti svatbe, kjer sta dar in Darovalec eno, kjer so ljudje med seboj bratje in kjer namesto zakona kupčevanja prevlada zakon podarjajočega služenja. Ti so smeli vstopiti in postati deležni polnega veselja.

Evangelist Matej izpostavlja, da so med temi tako hudobni in dobri, s čimer izniči našo mentaliteto privilegijev. Pri Bogu res ni prvo- in drugorazrednih grešnikov, ampak samo ljubljeni grešniki, povabljeni, da sprejmejo odrešenje. Očeta ne ovira naša grešnost, močno pa ga ovira naša zagledanost vase in zaprtost za sleherni dialog.

Zato lahko Nebeško kraljestvo okusi samo človek, ki upa postati majhen in sprejeti njegovo odpuščanje, sprejeti Boga, ki, bogat kakor je, lahko po svojem bogastvu v veličastvu poteši vse naše potrebe v Kristusu Jezusu. 
Kdor upa razpreti dlani in sebe spoznati kot zastonjsko obdarovanega, izkusi svatbo in lahkotnost svatovskega oblačila.

Kaj pa mož, ki sredi svatbe ostane brez prazničnega oblačila?

To je tisti, ki sprva začne dobro. Stopi na pot kot poklicani in tudi prisluškuje tistemu, ki kliče. Nekje na poti pa se mu zgodi, da Gospoda prehiti in stvari vzame v svoje roke. Nič več ni Bog, ki vodi, ampak človek, ki postane upravitelj vsega - lastnega življenja, življenja drugega in tudi Boga samega. Vsaj misli si tako. Ko pa človek prevzame to držo in Boga začne uporablja za lastne njive, se kmalu znajde v temi obvladovanja, kontrole, nasilja, joka in škripanja z zobmi. On sam se prestavi tam, saj kot grešni posameznik preprosto ne more proizvesti drugega kakor le temo.

Tisti pa, ki hvaležno vstopi v Odnos, uživa sočne jedi gostije, kjer je že vse pripravljeno. Tam se človek spozna kot del nečesa večjega, del svatbe, kjer Gospod sam streže in kjer drža služenja postaja svatovsko oblačilo slehernega človeka.To so nebesa, ki jih okusi srce, ki umre svojemu in vse svoje življenje pretvori v poslušanje in odgovarjanje na Klic. To so tisti sočni okusi obdarovanosti, kjer ni več priviligiranih ljudi, ampak samo bratje in sestre - ljubljeni grešniki.

In nenazadnje je prav v tem tudi vsa veličina svobode. Samo tisti namreč, ki v sebi okuša pretočnost Božjega življenja, zna biti reven in biti v obilju, biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju. Na vse mogoče se namreč navadi, saj ve, da vse zmore v Njem, ki edini daje moč.

To odrešenost preroško opeva prerok Izaija, okuša jo apostol Pavel, pred nas pa jo danes postavlja Sveti Duh, poslan, da nas popelje v prečiščene okuse pristnega odnosa med Očetom in Sinom. Potrebno nam je le izpustiti "prepečence" lastnih idej in sprejeti "okusne jedi" konkretnega življenja, prepojenega z navzočnostjo Odnosa.