nedelja, 21. maj 2017

Oznanjevati

6. velikonočna nedelja

Ob pogledu na svet in na vse, kar se v njem dogaja, se v srcu kaj hitro porodi misel: "Nekaj ne gre tako, kot bi moralo iti, nekaj ni vredu." Temu svetu manjka topline, manjka svetlobe Jutra, manjka mu ljubezni.

Od prvega padca naprej je tako in bo tako do konca sveta. Zato je vsaka generacija kristjanov kakor na novo poslana v ta svet, da pričuje za Lepoto. Poslani smo kakor prvi apostoli, da bi svetu dali okus, smisel, svetlobo, Kristusa,

Kako? Tako kot nam kaže Beseda, da so storili v prvih časih. V evangeliju sledimo Jezusovemu govoru zadnje večerje, Sledimo Besedam, ki jih je svojim izrekel kot zadnje.

Prav one nam govorijo, kako je za apostola nujno in potrebno, da ostaja eno z Gospodom. Mi v Njem, On v nas in mi, skupaj z Njim v Očetu. Ker smo prejeli Duha, ki vse združuje in povezuje. Preko Duha smo kakor vcepljeni v to skrivnostno občestvo ljubezni, katerega odsev naj bi se videl tudi v naših medsebojnih odnosih.

Kolikokrat Jezus poudari: "Ostanite v moji ljubezni. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede, moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu. Ostanite v meni in jaz v vas..." Kakor bi nas ljubeče prosil in vabil, naj sprejmemo Ljubezen, ki se je že odločila iti do konca za vedno. Kakor bi nas prosil, naj se pustimo objeti in ljubiti, da bi potem to ljubezen sijali tudi navzven.

Temeljna zapoved, ki nam jo Kristus zapušča, je ostati v Njegovi ljubezni. Sprejeti in se pustiti prežariti z njo, nato pa to ljubezen živeti med seboj. Sveti Duh, ki nam ga je in nam ga nenehno pošilja, je tisti, ki vse te vezi dela močne, otipljive, konkretne in žive. On je tisti, ki v naša srca vliva Božjo navzočnost.
Zato je prva naloga vsakega apostola biti v Njem - živeti vraščenost v Sina, Očeta in Duha. V vsakem trenutku življenja.

Nato sledi korak, ki ga opisuje drugo berilo, ko Peter tako privlačno navaja navodila za evangelizacijo. Iz besed je razvidno, kako pomemben je okus, ki ga s svojim življenjem v drugih prebujamo. Najprej je pomembno, kako apostol živi. In šele, ko to življenje, dejanja, besede, odnosi, molk, reakcije, čutenja v drugem prebudijo željo in žejo, šele, ko ta drugi vpraša po razlogih upanja v srcu nekega apostola, je ta poklican odgovoriti.

Besede torej pridejo šele, ko srce izrazi žejo, pred tem pa je temeljno naše življenje in stil naših medosebnih odnosov. Tam, edino tam bo svet spoznal Kristusa ali pa ne. Tam mi kažemo ali in koliko zares živimo vraščenost v Kristusa ali Kristusa uporabljamo za promoviranje sebe.

So pa tudi situacije in trenutki življenja, ko smo poklicani k neposrednemu oznanjevanju Besede tako, kakor je to storil Filip v Samariji. Tam je direktno oznanjal Besedo življenja, besedo evangelija in množice so mu enodušno prisluhnile, ker je njegovo življenje bilo skladno z besedami, ki jih je govoril. Bil je privlačen, ker ljudje v njem niso videli Filipa, "s.p.-jevca", ki je na Kristusu gradil svojo kariero in svetu kazal svoje talente in sposobnosti, temveč so v njegovem obrazu videli združene obraze še vseh ostalih apostolov. V njem so videli Sina in Očeta, lahko so okušali Duha in to neverjetno občestvo Oseb, katerega del je bil Filip. Zato je oznanjevanje bilo rodovitno.

Danes, ko svet čaka našega oznanjevanja, danes, ko smo kakor prvi apostoli poslani v to leto 2017, se prav zato, da bi res oznanjali Kristusa in ne sebe, skupaj zazrimo v podobo teh prvih apostolov, stopimo z njimi v dvorano zadnje večerje, ki je obenem tudi dvorana binkošti. V tej dvorani so se Besede zadnje večerje dokončno izpolnile, ko je Sveti Duh ustvaril novost občestva, nato pa skupaj z njimi stopimo ven in s svojim načinom življenja in naših odnosov prebujajmo v srcih žejo po tem Božjem življenju, pripravljeni, da krotko in spoštljivo odgovarjamo tistim, ki vprašajo.

Ko pa Duh pokaže, da je potrebno direktno oznanjevanje, se skupaj z apostoli ne bojmo odpreti ust in spregovoriti, vendar ne več svojih besed, ki so prepogosto zaznamovane z zamerami in neodrešenostjo, temveč Besedo, ki edino daje življenje in ki je bila s posebnim namenom zaupana kristjanom. Ne zato, da bi jo ljubosumno varovali ali celo izdajali z življenjem, temveč zato, da bi jo živeli in z njo prepojili svet,
Živeti Besedo pa pomeni ostajati v tem čudovitem bivanju ljubezni Očeta, Sina in Duha.

sobota, 13. maj 2017

Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu

5. velikonočna nedelja

Pred točno 100 leti je v dolini Iris Marija vprašala tri male pastirčke, ali so pripravljeni podariti svoja življenja Bogu in zadoščevati za vse hudo. In pastirčki so odgovorili: "Hočemo!"

Danes nas Kristus po svoji Besedi sprašuje ali smo pripravljeni posvetiti svoja življenja Njemu in skupaj z Njim in drugimi graditi duhovno zgradbo, Njegovo Cerkev, ki je rojena iz rane na srčni strani. In kaj Mu bomo odgovorili mi?

Apostol Peter v svojem pismu tako močno spodbuja in kliče, naj se mi, živi kamni, približamo drugemu živemu kamnu - Kristusu in se tako pustimo vzidati v duhovno stavbo, v njegovo živo Telo, kjer imamo nalogo darovanja samih sebi in sveta. Vse vračati h Kristusu in Kristusa vračati svetu.

In kdorkoli to počne, ne bo osramočen, ker veruje v izbran in dragocen vogelni kamen, ki je za vedno postavljen v odrešenje mnogim. Izbrani in poklicani smo torej vzeti zares, da smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi sredi tega sveta, ki ima Kristusa še vedno za "kamen spotike" in "skalo pohujšanja", oznanjali slavna dela Njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. 

Tudi mi smo namreč bili tema, vendar nas je dosegel Glas pastirja, glas Odrešenika, ki je samega sebe prvi dal za temeljni kamen, v katerega se je zagnalo vse zlo sveta in bilo premagano. Tisto namreč, kar svet zavrže, Bog pogosto izbere in postavi na temeljno mesto. In prav na ta temelj smo bili vzidani tudi mi, zato smo večno nepremagljivi. Nismo se vzidali sami, ampak nas je On poiskal v naši temi in prestavil vase, v svetlobo.
Zato tudi danes za kristjana ne more biti druge temeljne naloge kakor te, da se v njegovem življenju vidi, da je bil mrtev kot ostali, a ga je v tem grobu dosegla svetloba slavno Vstalega in prestavila v čudovito luč. Mi pa se večkrat obnašamo, kot tisti, ki svetlobe še videli niso!

Naša naloga je torej dati vse svoje moči in življenja za gradnjo občestva med nami, za gradnjo bratstva, ki je bilo rojeno iz Rane na Jezusovi strani in je zato tudi vsako bratsvo med nami z ranami. In v tem bratsvu ima vsak svojo, nepogrešljivo vlogo, ki se izmenjuje... molitev, oznanjevanje Besede, strežba pri mizi ...

V tej zgradbi smo poklicani darovati duhovne daritve, kar preprosto pomeni Njemu samemu vračati življenje, ki ga živimo in smo ga prejeli kot dar. Mu vračati vse, kar živimo in kar smo, potem pa prinašati tudi svet, brate in sestre, to, kar živijo in kar so. Tako je vsak in vse prežeto s to slavno lučjo, ki vse posvečuje in preoblikovano vrača. Zato je kristjan tisti, ki bi moral svetiti, sam od sebe, spontano.

Vse potrebno torej že imamo.Mi smo že izvoljeni rod in ne šele tisti, ki morajo do tja priti. Mi smo že tisti, ki so bili vključeni v pot, resnico in v življenje in ne šele tisti, ki morajo to pot najti. Obnašamo pa se kakor Filip, ki trdi, da še vedno nekaj manjka. Samo še to, potem pa bo. Samo še službo dobim, potem pa bom. Samo še to zadevo uredim, potem pa bom. Jezus pa ne neha ponavljati, da za gradnjo Božjega kraljestva med nami, že imamo vse! Za odrešene in lepe odnose med nami, že imamo vse!

Kristus je torej tisti prvi, ki živi občestvo, bratsvo, enost z Očetom in Svetim Duhom, kjer vsak prehiteva drugega v delanju dobrega in prihajanju naproti drugemu. On je prvi, ki nam je pokazal, kako se živi v tej duhovni zgradbi.

Zato je vsak, ki se pusti vzidati v ta odnos Očeta, Sina in Duha ter ga živi zares, tisti, ki že opravlja dela kakor jih je opravljal Sin in celo večja kot ta. Ker pričuje o novem Božjem življenju, pričuje o čudoviti svetlobi, ki nas je obiskala in ki želi, da bi se vsi znašli v njej.

Svetimo toliko, kolikor s Kristusom zbiramo, da bi vsi vstopili v čudovito luč, ki se nam je sama razodela. Luč, za katero nismo storili ničesar, lahko pa jo živimo in v majhnosti pred Bogom prosojno predajamo naprej.

sobota, 06. maj 2017

Hodil bo noter in hodil bo ven

4. velikonočna nedelja - nedelja Dobrega pastirja

So besede in so besede. So besede, ki dajejo življenje in so besede, ki kradejo, koljejo in uničujejo.
Je torej glas, ki kliče po imenu in ki ga je dobro poslušati in so glasovi, ki se plazijo v stajo in vabijo, da bi potem oropali in odšli.

Zanimivo, da Gospod za svoj glas vedno uporabi ednino, kajti On je tisti eden in edini Dobri pastir, ki kliče svoje ovce, da bi jih peljal ven in jim dajal življenja. Na drugi strani pa so glasovi tatov in roparjev, ki se plazijo v človekovo srce od drugod in ne skozi glavna vrata. Za te uporablja množino, ker jih je mnogo. Zlo se mora namreč prikazati številčno in glasno, Dobremu pa zadostuje, da je tiho in konkretno.

Če je torej staja, v kateri so ovce in v katero skozi vrata vstopa Kristus, naše srce in je paša zunanji svet, ki nas obdaja, potem je izredno pomembna beseda, ki jo Jezus uporabi v tej priliki - vratar!

Poklicani smo namreč postati vratarji našega srca. Stati tam, pri vratih, ki je Kristus, kakor se je sam poimenoval in tam preverjati misli in čustva, ki hočejo vstopiti v stajo. Jih spustiti skozi Kristusov pogled in njegovo Besedo, da se pokaže, v imenu koga prihajajo - v imenu Pastirja ali v imenu tatov.
Mi pa tako pogosto v srce zmedeno spustimo vsako besedo, ki jo ponudi svet. Zadostuje zgolj to, da nekaj obljublja.

Tako se redno dogaja, da v našo notranjost vstopajo besede, ki resnično ranijo, kradejo in uničujejo. In te besede potem dajemo naprej, drugim. Po ranah, ki smo jih prejeli, zadajamo nove rane tistim, ki so poleg nas.
Dokler v svoje srce ne spustimo Kristusa.
Njega, v čigar ustih ni bilo zvijače, Njega, ki ni vračal sramotenja za sramotenje, ki ni grozil, ko je trpel, ampak je naše grehe na svojem telesu ponesel na les. On je sprejel te volkove, tatove in roparje, pustil, da so ga ranili, vendar ne tudi premagali. Kajti samo tisti, ki ne grozi in ne preti, tisti, ki se ne maščuje in ne vrača, temveč odpušča, zmore zaustaviti zlo. Zmore razstrupiti sleherno puščico zla.
Kristus je to storil za vse nas, da bi po Njem enako delali tudi mi.

"Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni!" 

Edino v Njegovih ranah se je zlo lahko zaustavilo in umirilo. Po naših se pogosto širi, po Kristusovih pa je zaustavljeno, kajti od tam dalje se širi le še blagoslov. Zato nas danes in sleherni dan močno kliče in vabi, da bi On postal vrata našega srca, da bi svoje rane položili v Njegove in v njih razstrupili sleherno zlo, ki še kolje in uničuje svobodo in čistost našega srca.

Kliče in vabi pa tudi, da bi te "tatove glasov tega sveta" zaustavili še predno se vtihotapijo v naše srce. Zato so tako pomembni vratarji! Vratar pa mora, da bi dobro opravljal svojo nalogo, stati poleg vrat in ne stran od njih. Vratar mora torej stati poleg Kristusa, biti eno z Njim, edino tako naše življenje mirno prehaja iz intime srca v akrivnost sveta. Ven in not. In povsod dobi pravo pašo, povsod je nasičeno, ker ve, katerim Besedam veruje in katere preprosto pusti zunaj.

In kakor k vsakemu delu spadajo tudi napake, velja isto tudi za vratarja. Tudi nam se redno dogaja, da se vendarle damo prepričati volkovom, preoblečenim v ovčje kožuhe in pademo. Vendar je pot tudi tu jasna.

V prvem berilu beremo, kako so mnogi ljudje na binkoštni dan spoznali, da so v svoji veliki zmoti križali samega Gospoda in Mesija. Nato pa vprašajo: "Bratje, kaj naj storimo?" Niso filozofirali, niso se posipali s pepelom, niso napadali in krivili druge, ne, bili so pripravljeni spoznati svojo ozkost in napako ter svoje življenje tudi spremeniti. V njihovem vprašanju je skrita že vsa pripravljenost na spremembo.
To je prava pot kristjana. Ne to, da ne (z)grešimo, temveč da nenehno spoznavamo svoje ozkosti in napake ter smo obenem že pripravljeni na spreobrnenje. Nenehno. To je všeč Gospodu, ki nas nenehno uči ločevati Glas od glasov. Da bi le imeli polnost življenja, kajti za to je prišel.

Potem pa se Beseda dotakne še posebne nevarnosti današnjih kristjanov, ki radi zaidemo v skrajnosti. Skrajnosti, da bi bili nenehno "v staji" ali nenehno "v akciji". Ne eno ne drugo v sebi ne skriva polnosti življenja. Ta je namreč le v modri pretočnosti med enim in drugim, v tej modrosti "hoje ven in hoje noter", v kombinaciji "staje" in "paše".

Tako je pomemben čas, ko iščemo mir srca, ko iščemo priviligirane prostore srečanj in druženj z Gospodom, saj vsako srce potrebuje čas, ko je "v staji", ko je pri sebi, v samoti in intimi lastnega srca, v katerega vstopa Kristus in daje spoznavati svoj Glas. Ta čas je tudi pomemben za trening vratarja, ki se prav v vsiljevalnih mislih tatov in roparjev uči razločevati glasove od Glasu Pastirja, kar pozneje močno potrebuje v svetu.

Je pa enako potrebno, da času "v staji" slediti tudi čas "zunanje paše", čas, ko se gre "ven", v svet, med ljudi. Ni dovolj samo biti znotraj, v priviligiranem času molitve, kakor ni vredu biti samo zunaj, med ljudmi, v nenehni akciji in dejavnosti, ki na koncu ne oznanja več Kristusa, ampak Kristusa samega uporabi za oznanjevanje samega sebe!

Naj nas tako današnja Beseda še bolj spodbudi in pomaga, da bi se naučili ločevati med mikavnostjo in pretkanostjo glasov tistih, ki se v stajo plazijo naskrivaj ter lepoto glasu Gospoda in Pastirja, ki nas uči modrosti zmernosti, da bi tako hodili not in hodili ven in vselej našli pašo!


sobota, 22. april 2017

Cerkev z ranami

Bela nedelja - nedelja Božjega usmiljenja

Velika noč se je zgodila, Kristus je vstal in prav nič ni isto kakor prej.
Da bi se ta nova resničnost vendarle vsidrala v naš vsakdan, praznujemo velikonočno osmino in velikonočni čas, ki bi pravzaprav moral dišati v slehernem dnevu našega življenja. Smrt je namreč za nami, v Njem pa smo vstali v ta novi dan, ki nima zatona.
Vesela novica nam je zaupana! In kako zelo svetu manjka takih novic!

V apostolskih delih beremo, kako so svet nagovarjali prvi kristjani. Kakor so oni prepoznavali Vstalega po lomljenju kruha, po zbiranju v občestvu in po odpuščajoči ljubezni, tako so drugi prepoznavali kristjane. Po teh istih znamenjih.Skupaj so lomili kruh, skupaj so živeli, si delili skrbi in veselje, svoje bogastvo in uboštvo in prav zato, ker so zmogli biti skupaj, so pričevali, da je med njimi odpuščajoča ljubezen. Brez nje se namreč ne da biti skupaj. Nosili so torej prav tista znamenja, po katerih se je njim dajal spoznavati Kristus.

Ko preberemo prvo berilo, se zdi, kakor da beremo opis nebes. Verjamem, da se v vsakem srcu porodi tiho hrepenenje in želja, da bi tudi mi živeli tako Cerkev. In verjamem, da se v vsakem srcu, takoj za tem glasom, oglasi še nek drug "Tomaž", ki pravi: "Dokler ne vidim in ne otipam z lastnimi rokami, ne bom veroval!"

Zdi se nam nemogoče, radi bi najprej videli tako Cerkev, da bi vanjo tudi verovali. In vendar pozabljamo, da tudi ta, prva skupnost, ki se zdi tako idelana, ni bila brez ran. Rane so simbol padcev, zla, slabega, težkega, vsega tistega, za kar mislimo, da ne bi smelo imeti mesta v našem življenju. Kristus pa pokaže nasprotno. Rane žebljev in sulice postanejo po vstajenju glavni prepoznavni znak Vstalega. Prav tako postanejo rane izjemno pomemben prepoznaven znak kristjanov - tistih, ki oznanjajo Vstalega.

Naše skupnosti tako niso poklicane v sterilno popolnost brez ran, kajti takih ni, so pa poklicane, da rane ne ostajajo vir sporov, temveč postanejo vir združevanja. Prav v njih, v teh ranah učencev, ko so se dobro zavedali, kako so zatajili in zbežali, Kristus ponavlja: "Mir vam bodi!"
V tem, kar je bilo napačnega, nepopolnega, težkega, v tem, v čemer je drugi zatajil, v tem smo poklicani oznanjati: "Mir vam bodi!"
Vsi smo namreč prejeli Svetega Duha, v moči katerega nam je odpuščeno in v moči katerega, lahko odpuščamo drugim.

V tem, ko se zavoljo teh ran nepopolnosti nič več ne pobijamo, ampak učimo bratstva, postajamo direktno znamenje Njegovega vstalega, ranjenega telesa, Cerkve! Vstali bo za vedno imel rane, Njegova Cerkev bo vedno "12 -1" ali "11+1", nikoli več samo "12". A prav v tem je Njena svetost in prepoznavnost, prav v tem postajamo Kristusovi. V nepopolnosti kristjanov se namreč razodeva moč Kristusa. V teh ranah, svetih in slavnih, se kaže naša majhnost in Njegova veličina!

Na tem svetu tako živimo kakor v tistih osmih dneh Tomaža. Med prvim dnevom v tednu, ko ga ni bilo, kjer bi moral biti in v pričakovanju osmega dne, drugega srečanja s Kristusom. Kaj neki je Tomaž doživljal v tem času? Se je njegova vera res rodila šele na dan, ko je tudi sam zagledal Kristusa ali morda že vmes, ko so mu ostali pripovedovali, kaj so videli, ko se je sam spraševal ali je ta resničnost lahko tudi zanj otipljiva?

Vsi mi si želimo skupnosti, kakor o njej slišimo po pripovedovanju Apostolskih del. In vsi mi je še ne vidimo in otipamo in vendar smo poklicani, da jo živimo. Otipljivo in konkretno. Ranjeno in odrešeno. Bratstvo, ki vključuje nepopolnost in ranjenost, in vendar bratstvo, ki prav po tem, kako živi te rane, pričuje, da je srečalo Vstalega ...

"Tako bo preizkušenost vaše vere veljala več kot zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša..."
Cerkev, naše bratstvo je torej neminljivo, poklicano, da oznanja živo upanje, nerazpadljivo, neomadeževano in nevenljivo dediščino, ki je pridobljena za vse nas.

In prav mi, kristjani, ki živimo med prvim in osmim dnem skupaj z drugimi Tomaži, imamo ta poklic in privilegij, da resničnost Vstalega živimo in utelešamo že tukaj in sedaj, z ranami in bratskimi odnosi, ki bodo vsem priča, da On živi!


nedelja, 09. april 2017

Prišla je ura

Cvetna nedelja

Prišla je ura, da Jezus svojim izkaže ljubezen do konca. Med temi so tudi izdajalci, so farizeji, so ljudje, ki danes vpijejo: "Blagoslovljen, ki prihajaš", že čez nekaj dni pa: "Križaj ga!"
Ljubezen nima sovražnikov, ima le prijatelje, celo takrat, ko ti izdajajo: "Prijatelj, po kaj si prišel?"

Jezus s to svojo držo "bližine ljudem" nenehno draži strukture, draži farizeje in vse, ki so mislili, da so stabilni in posedujejo Boga. Toda pred njihovimi kamni in pestmi se vedno pravočasno umakne. Sedaj pa je prišla Njegova ura. Ura, v kateri je poklican, da gre do konca aburdnosti križa. Zato krotko, na mladiču oslice, s trdno odločenostjo vstopa v Jeruzalem, kakor Jagnje v žrela volkov.

Nihče mu ne jemlje življenja, temveč ga daje sam od sebe. >odločeno vstopa k nam, zato je prav, da ga skupaj z učenci vprašamo: "Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?"
In prav, da vzdržimo odgovor: "Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci."

Človeško srce je tista dvorana zadnje večerje, dvorana, v kateri se želi podariti v večno hrano in pijačo ter dvorana, v kateri hoče človeku izkazati ljubezen do konca. Tako, da mu umiva noge. Človeško srce je tisti Jeruzalem, v katerega danes vstopa ob vzklikih.

Del našega srca se res veseli kakor to ljudstvo s palmovimi vejami, del srca pogrinja pred njim vso svojo resničnost, lepo in grešno. Del nas pa od daleč opazuje ta vstop kakor farizeji in čaka, da najde priložnost, ko bo Beseda lahko ubita.

Je torej del, ki kakor Peter zagotavlja zvestobo in pripravljenost, da gremo z Njim v smrt in je Juda, ki išče priložnosti, da Ga izda. Ker Beseda ni taka, kakor smo si jo predstavljali.

V vse to prihaja in z obema, Petrom in Judom sedi za isto mizo, obema umiva noge. Velika noč je namreč naše srečanje z lastnimi omejitvami, je spoznanje naše nezmožnosti herojstva in veselo spoznanje, da Gospod tega sploh ne potrebuje. Potrebuje le mizo srca, na kateri lahko pripravi svojo gostijo Telesa in Krvi. Potrebuje le ušesa, ki si upajo prisluhniti in se ne umaknejo nazaj tudi za ceno sramotenja in pljunkov (prim. Iz 50,4-7).
Potrebuje voljna in mehka srca, ki si upajo namesto kozličkov in volov darovati sama sebe, srca, ki si upajo biti oprana z "dotikom nog", ki si upajo razjokati nad svojimi zatajitvami in izdajstvi, ki si upajo vrniti tudi potem, ko so spoznala, da sama ne zmorejo, ampak potrebujejo Odrešenika.

Mislim, da je bila za učence najhujše trpljenje prav v tem, da so morali vsi po vrsti spoznati, kako so kljub najboljšim željam in namenom pobegnili. Spoznati, da hoja za Kristusom ni v herojstvu, ampak je v ljubečem odkritju lastnih mej in čudovitega Pogleda, ki odpušča do zadnjega diha.

To je pot na katero nas vabi v tem tednu - pot iskrenosti ob lastnih omejitvah, pot iskrenega kesanja za izdajstva in pot široko razgrnjenih src, v katerih bo smel znova in znova izkazovati svojo ljubezen do konca. 
To ni teden "matranja", ampak čudenja. Ni teden bičanja, ampak teden globoke hvaležnosti, ni teden mrkih obrazov, temveč teden vriskajočih src, ki so spoznala večno zavezo Ljubezni takrat, ko naš "petelin zapoje".

Tudi mi moramo s Petrom v to pasho - prehod od: "Zate dam življenje!", do tistega iskrenega: "Gospod, ti vse veš!"
Vmes pa nas vse čaka tisti Pogled odpuščajoče ljubezni, ki se je za vedno zavezala naši grešnosti in ki edina zmore učence spremeniti v brate!

Spoštljivo torej stopimo z njim na to sveto pot Ljubezni ....


nedelja, 02. april 2017

Pridi ven!

5.postna nedelja

Evangeliji letošnjega postnega časa so bili namenjeni pripravi katehumenov, tistih torej, ki so se pripravljali na krst. Pomagajo pa tudi nam, da bi še bolje razumeli in spoznali, kaj dela greh in kako na to odgovarja Bog.

Danes Beseda brez olepšav pokaže, kaj je sad greha - smrt. Ta Lazarjeva smrt je namreč simbol tolikih duhovnih smrti, njegov zaprt grob pa simbol tolikih "nedotakljivih" področij našega življenja, tolikih nekroz našega duhovnega, duševnega in tudi telesnega tkiva. On vstopa tam, kamor je potrebno in na način, ki ga včasih ne razumemo.

Jezus je močno ljubil Marto, Marijo in Lazarja. Bili so njegovi tesni prijatelji, ker jim je razodel Očeta, razodel vse, kar je slišal od svojega Očeta (Jn 15,15). Bili so tisti, ob katerih je lahko bil doma, se z njimi pogovarjal in družil. Betanija je bila zanj kakor prijetna oaza domačnosti. Tisti prostor, v katerem ga je Marija, po obujenju Lazarja, mazilila z dišavnim oljem. Ona, ki je vedela, kaj pomeni biti pri Jezusovih nogah in vedela, kaj pomeni stopiti v intimen in oseben odnos z Gospodom, je lahko prinesla to dišavno olje svoje ljubezni in z njo pomazilila Jezusa. Marijin odnos z Gospodom je odnos intime, v katero smo povabljeni vsi. Kjer je namreč pristno srečanje med človekom in Bogom, vedno diši!

Jezus torej ob Lazarjevi bolezni takoj pove, da ta ni za smrt, ampak za to, da bi se po njej razodelo Božje veličastvo. Kolikokrat se zgodijo krivice, zgodi se bolezen, smrt, odhod, bolečina ... situacije, ko ni besed. In koliko takih krivic je Gospod že pretvoril v kraj razodetja Božje slave! Koliko situacij grobov, smradu in teme, je Gospod že preoblikoval v kraj vstajenja! Ko se Bog znajde pred krivico, ne more ostati pri miru. Prišel je zato, da bi te krivice preoblikoval in jih spremenil v prostor odrešenja in veselja. On to lahko in to hoče!

Neka skrita "Marta" v nas, pa se upira: "Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev." 
Smrdi. Grobov se ne tika, bolečine se ne imenuje, od strahov se gre čim hitreje stran.
Gospod pa vztraja: "Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo."

On se ne heca! V nas je položil tistega istega Duha, ki je Jezusa obudil od mrtvih, Duha življenja in vstajenja, ki pa mora v nas prisilno večkrat spati. Gospod zato prihaja, da nas zbudi, prihaja, da odvali naše kamne blokad in ugovorov takrat, ko je potrebno v življenje, takrat, ko smo se ravno naučili živeti v temi in smradu groba. In bi spali naprej.

"Lazar, pridi ven!"
Beseda novega stvarjenja. Beseda tiste iste moči, s katero je bilo vse ustvarjeno: "Bodi svetloba!" In bila je svetloba.
Beseda, v kateri je vstajenje in življenje, Beseda, ki ima moč obujati mrtve, vračati pogled slepim, peljati jetnike na prosto, hrome vračati na noge, gluhim dati, da slišijo, nemi, da govorijo. Ta Beseda pride tja, kjer odnosa ni več, kjer je človek nasedel skušnjavi in ostal zaprt v grob in ta Beseda gre v grob, da Lazar lahko pride ven. Po tem dogodku gre Jezus v trpljenje in smrt. On sam gre v grob, da iz njega lahko potegne vse Adame, ki spijo.

Ta Bog je tudi Bog, ki joče, je Bog sočutja. Joče pred zaprtimi grobovi, joče, ko vidi, kam smo se pustili odpeljati in kaj je storil greh. Joče, ko vidi svoje ljubljene otroke, ki so bili ustvarjeni za svetlobo in luč, mrtve, povite v povoje, v temi in smradu, izolirane in same.

Zato stopa not in kliče ven. Stopa v smrad naših odnosov, krivic in bolečin in kliče na svetlo, kliče v objem ljubezni, ki edina ostane, edina diši. To dišavno olje pa zadiši šele, ko se posodica stre. Šele, ko ljubezen da samo sebe, začne dišati. Jezus bo po tem dogodku dal samega sebe v daritev, zato lahko samo On v ta smrad groba prinese prijeten vonj življenja, občestva, Ljubezni.

Preden Jezus pokliče Lazarja, se ozre v nebo in še vidno pokaže, kje je izvir vstajenja in življenja, kje je izvir ljubezni, ki se stre, da vrne prijeten vonj - v živem odnosu z Očetom.

Tam, v nenehnem poslušanju Očeta, je Jezusova stalnica in izvir vseh dejanj. Samo v moči tega odnosa, Jezus lahko zakliče z močnim glasom in predre temo groba. Samo tam, ko se do konca izroči v Očetove roke, postane izvir slehernega vstajenja in življenja.

Lazar iz groba pride v povojih. Tudi to je pomenljivo sporočilo.
Gospod nas je res s krstom že poklical nazaj v življenje, že odprl kamne groba in nas vrnil na noge in vendar povoji greha ostajajo. Še so na Lazarju.
In za te Jezus reče: "Razvežite ga in pustite, naj gre!"

Tu je naš del. On je za nas že storil, česar sami nismo mogli. Vrnil nas je v življenje, nas osvobodil in postavil na noge. Ali bomo na njih tudi ostali in v tej svobodi, odkupljeni s Krvjo, tudi hodili, pa se moramo nenehno odločati sami. Težnja padle narave je v tem, da bi se vračala nazaj v grob, ostajala povita in hroma, moč odrešene narave pa je v tem, da odveže povoje - odpusti, kar mora biti odpuščeno - in gre naprej, hodi na nogah, odrešeno in sijoče, saj smo bili za otroke luči tudi ustvarjeni!

Spustiti povoje navezanosti na temo zato zahteva odločitev. Grob je namreč odprt, svetloba čaka, ljubezen kliče. Kateri vonj bomo izbrali - smrad teme ali dišavno oje ljubezni, ki si upa do konca, pa ostaja v rokah naše svobodne volje.



sobota, 25. marec 2017

"To je res čudno!"

4.postna nedelja

Danes se Beseda poigrava med svetlobo in senco, med lučjo in temo. Med tem, kdo vidi in kdo je slep četudi misli, da vidi. Tako jasna je današnja Beseda in tako nevarna, če jo slišimo in vzamemo zares. Kajti pričakuje spremembo.

1) V prvem berilu vidimo razliko med človeškim pogledom in Božjim, med časnim in večnim, med navideznim in resničnim. Samuel, od Gospoda poslan k Jeseju, da bi izmed njegovih sinov mazilil kralja, se pusti zavesti človeškemu pogledu, ki je prepleten s sencami greha. Vendar ostaja tako ponižen, da kljub varljivemu pogledu posluša Glas in ne vztraja pri svojem. Zato Samuel, za razliko od farizejev, ostaja prerok. Ker prizna, da ne vidi dovolj, da bi sodil prav.

Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek.
Gospodove oči vidijo dlje, tam, kamor naš pogled ne seže. Vidijo življenje in ne navideznost. Teh sedem bratov je od očeta izbranih zato, da izpolnijo njegove sanje. Zdi se, kakor bi jih že sam pripravljal na neko pomembno službo in jih zato tudi ponosno privede pred Samuela. Teh sedem, osmega še omeni ne. Kajti osmi mu "je ušel" na pašnike življenje.
Rdečkast David ni ostal "v izložbi" in čakal, ne, on je živel. Pustil se je "umazati" življenju in odpeljati iz varne očetove hiše v načrte drugega Očeta, ki gredo vedno dlje in globlje od še tako velikih sanj kateregakoli človeškega načrta.

Gospod torej izbere Davida, ki je izbral zelene pašnike, na katerih Gospod sam daje ležišča, kjer so vode počitka, ki poživljajo dušo. Ta psalm opeva življenje tistega, ki vidi. Ker gleda z novimi, duhovnimi očmi.

2) Pavel v pismu Efežanom nadaljuje rdečo nit: "Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu." Tako jasno, preprosto, direktno. Brez ovinkov, ki jih potrebujejo farizeji. Tisti, ki vidi, je strnjen, bistven in jasen.
"Živite kot otroci luči! Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme!"
Zato: "Prebudi se, ki spiš!"

Potrebno nam je prebujenje in spoznanje, kje smo še vedno tema. Kje hočemo biti tema, megla in nejasnost, ker si še ne upamo spremeniti smeri. Še hočemo hoditi po domačem in še se bojimo sprememb. Zato kompliciramo. In vendar Pavel vztraja: "Bili ste tema, sedaj pa ste luč v Gospodu!"
Ne sami od sebe, ampak toliko, kolikor smo v Gospodu, ki se imenuje "luč sveta"

Človek, ki ve, da je sam po sebi slep, se pusti voditi Besedi, ki je luč. Tisti, ki misli, da vidi, pa Besede ne potrebuje. Slepi torej išče vodnika, išče luči, zato se samo duhoven človek, ki živi v Njem in ima njegovo palico in gorjačo, pusti voditi ven, iz varnega udobja struktur Jesejevih načrtov za svoje krepke sinove, na pašnike in celo v globeli smrtne sence. Da bi tam postal luč drugim.

3) Gospod torej išče majhne, "rdečkasto navihane", ki vedo, da so slepi in potrebujejo Besede. Išče preproste, kakor je preprost sleporojeni v evangeliju. Koliko jasnine je v njegovih besedah, koliko izčiščenosti! Njegovi odgovori so kakor čista studenčnica napram postanim vodam farizejev, ki so resnična megla in tema. Kakor osvežujoč potok napram mlakužam teh ljudi, ki so ga videli ozdravljenega. Tudi oni še nočejo sprememb, tudi oni še napletajo: "On je," in spet: "Ne, podoben mu je." Slepi pa preprosto vrača jasnino: "Jaz sem."

Na dolgo razpravljanje farizejev, ki so simbol zmede, odgovori: "Prerok je," ko ga ponovno vprašujejo pa še zaostri svetlobo in razkrinka njihovo temo: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti."

In vrgli so ga ven.

Preveč je bil direkten in preveč jasen. Premočna luč je postal za njih, ki so ljubili temo. Ko je namreč grešen človek potisnjen v kot resnice, se pa še ne misli spremeniti, začne metati ven in včasih tudi ozmerjati: "In ozmerjali so ga."

Celo starši sleporojenega, ki izrečejo nekaj stavkov čiste jasnine - "Midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star." - se na koncu razodenejo kot megleni, ker jih vodi strah. Tudi oni še nočejo spregledati.

Luč vznemirja temo in luč sveti v temi, a tema je ni sprejela (Jn 1,5). Zato jo tema vrže ven.
In tam, zunaj, ga poišče Jezus in izpelje dokončno ozdravitev slepote. Poleg fizične izpelje tudi drugo, počasnejšo in postopno ozdravitev našega duhovnega pogleda.

Ta človek, ki je bil tema, res postane jasnina in luč. Vendar v Jezusu še vedno vidi zgolj preroka. Šele takrat, ko ga Jezus najde "zunaj" religije, ga ta človek  lahko vidi ne več kot preroka, ampak kot svojega Odrešenika. To je čudež svetlobe, ki ga Jezus dela nad nami!

Greh je človeka kakor pljunil po tleh, ga razgalil in pomešal z blatom. Zato Jezus ponovi isto pot, da bi našel od greha "izpljunjenega" človeka. Pljune torej po tleh, naredi blato in pomaže oči. To je s človekom storih greh. Kristus torej človeku najprej pomaga dojeti, da po grehu ne vidi prav, ker je na njem blato.

Zato Kristus nato v krstnih vodah "vodnjaka Siloa" umije to blato in vrne pogled, iz teme greha nas prestavi v svetlobo luči, iz megle in teme nejasnosti nas napravi strnjene in jasne, sposobne, da v njem vidmo Odrešenika. To je novi človek, ki vidi prav.

Človek, ki ne potrebuje več krivca: "Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" Ne potrebuje več ovinkarjenja in kompliciranja, ampak se je sposoben odločiti in narediti korak vere, ki vključuje spremembo in vključuje Odnos. Zato je samo človek, opran v krstnih vodah in z vrnjenim duhovnim pogledom, lahko tudi poslan.

Siloa v prevodu namreč pomeni Poslani.