sobota, 21. april 2018

Ena čreda, en Pastir - pred Očetom

4. velikonočna nedelja

V prvem in v drugem berilu je z malo stavki povedano ogromno.
Središče naše vere je Jezus Kristus - utelešeni, umrli, vstali in večno živi.
"V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." Če to ni vogelni kamen naše vere, postane Cerkev podobna eni od različnih oblik združenj, gibanj, dobrodelnih ustanov, podjetij ...

A Cerkev ni to. Je namreč včlenjenost človeka z Bogom in Boga s človekom, je včlenjenost brata z batom, kajti po milosti krsta smo dejansko vključeni v to novo resničnost, kjer Sveti Duh omogoča, da smo vsi del in deležni občestva Trojice.

Jezus v evangeliju pravi: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta."
Jezus odnos, ki vlada med njegovimi in Njim samim, popolnoma izenači z odnosom, ki ga ima Sin z Očetom. S tem, ko je dal življenje za svoje, je namreč za vedno uničil razkorak med človekom in Bogom. On je v svojem telesu združil Božje in človeško. Ti dve naravi nista več ločeni, temveč sta eno, zato smo v Kristusu sinovi in hčere, deležni istega ljubečega odnosa, ki je že pred stvarjenjem sveta obstajal v Trojici.

Pa vendar ... tudi če za človeka ni druge poti zveličanja, kot je Jezus Kristus, je pot odrešenja odprta vsem ljudem! Tudi neverujočim, tudi drugače verujočim ... Tudi te bo dobri pastir našel, če ne prej, v grobu. Sam je namreč dejal:
"Tudi te ovce moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir."

Kristus je vedel, kako ključen preobrat se dogaja prav preko Njegove velike noči in vendar človeku, četudi gre za njegovo življenje in smrt, pušča absolutno svobodo pri odločanju. Ne pušča ga samega, ga pa v ničemer ne sili. Ko so Jezusa vsi zapuščali, ker je bila njegova Beseda o ljubezni, ki postane meso in kri za življenje sveta, čisto preveč konkretna in trda, ni tekel za njimi, tudi ni potegnil k sebi vsaj tistih nekaj preostalih, temveč jih je šokiral z vprašanjem: "Ali želite oditi tudi vi?" 

Vera je dar in tudi ko je podarjena, ni samoumevno živeta. Ker pa je bistvo Ljubezni svoboda, ki sama daje življenje in ji ga nihče ne more jemati, ne more drugače kakor da tudi sama pušča to isto svobodo človeku. On je, ki bo moral izbrati, Bog je svoje naredil in dela.

Ljubezen ima tudi oblast, da življenje da in da ga zopet prejme, in tako oblast ima nad človekovim življenjem samo Božja ljubezen, ki nima nikakršne primesi greha, samozadostnosti ali egoizma. Zato je to oblast potrebno prepustiti Ljubezni. Kakor hitro človek sam poseže po drevesu življenja, odtrga s tega drevesa ne le druge, temveč tudi sebe,

Srčika evangelija - vesele novice je torej to, da bi vsi ljudje ponovno bili združeni pri Očetu in se ne bi pogubil nihče. Jezus večkrat izpostavi, da je to Očetova volja, ki jo je prišel izpolnit. Za ta cilj je Sin dal življenje, ob tem, ko ga je ponovno prejel od Očeta, pa vstajenja ni bil deležen samo Sin, temveč je s seboj v občestvo z Očetom odnesel tudi vse nas.

Preveč lepo, da bi dojeli. Vendar so vrata odprta. Kristus je dal svoje življenje, da bi ga mi v Njem ponovno prejeli. Zato ostaja potrpežljivo zvest v klicanju in vabljenju človeka, da bi le-ta vstopil v to čudovito resničnost Cerkve in zaživel občestvo te Ljubezni, ki je za nas ŽE dala vse!

Če pa je za nas že dala vse, kako nas ne bi potem tudi neutrudno čakala in vabila? Da bi le vsi prišli v ta nebeški Jeruzalem, kjer bo resnično ena čreda (ovc iz različnih staj veroizpovedi), en Pastir, vsi pa združeni pri Očetu.

To so resnično nebesa!


nedelja, 15. april 2018

Nov dih življenja

3. velikonočna nedelja

Vstali je točen! Vedno. Človek pa zamuja, kot ti zapisi, ki so ostali na cvetni nedelji. In vendar je vesela novica ravno v tem, da je Bog 100% in ne zataji ter ne neha prihajati v naša življenja tako,  kakor je prihajal v življenja svojih apostolov.
Prihaja pa kot tujec, ki se ga ne da vedno prepoznati. Prihaja kot nekdo, ki ustraši, ker je drugačen od naših predstav. To so doživeli učenci na morju (Jn 6,16-21), to so doživeli učenci po vstajenju, kar opisuje tudi današnji evangelij: "Vznemirili so se in obšel jih je strah."

Vstali vznemirja! Nujno, če ne ne bi bil Vstali. Vznemirja, ker ruši zakonitosti tega sveta in naših možganov, ruši naše ideje o tem, kakšno podobo bi morale stvari in ljudje imeti ter tako nenehno vdira s svojimi presenečenji. To je počel že v času svojega zemeljskega življenja. Dokler ga niso voditelji, ogroženi pred tem neobvladljivim Bogom, sklenili umoriti, pri tem pa niti za trenutek pomislili, da jih šele v smrti čaka največje presenečenje Boga - vstajenje!

Bog je torej točen, zvest, 100% in vznemirljivo šokanten. Pred nas nezadržno prihaja z vprašanjem po veri v vstajenje. Ali res verujemo v vstajenje? To je merilec naše vere in smisla krščanstva. Apostol Peter nam v prvem berilu to jasno prikaže: "Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, Začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče." Nemogoče je namreč, da bi začetnik Življenja ostal suženj smrti. Ta začetnik Življenja tudi danes prihaja v naše situacije smrti in tam, kjer človek vidi nemogoče, On odpira novost življenja. A potrebna je vera.

Štirideset dni se zato Vstali prikazuje učencem, da bi jih privadil na to novost vstajenja in s tem nove resničnosti za vse nas. Že prvi stavek današnjega Lukovega evangelija pa prikaže, katera so znamenja, po katerih Vstali tudi danes živi med nami.

Prvo znamenje je skupnost. Učenca, ki sta pripovedovala, sta bila dva, pripovedovala pa sta drugim, kar pomeni, da so bili skupaj in živeli občestvo. To bo vedno prvo znamenje Vstalega tudi v današnjem svetu.
Učenca sta ga spoznala na poti. Biti na poti, živeti in sprejeti, da se Kristus razodeva med potjo, tj. medtem, ko živimo svoje obveznosti, je drugo znamenje Vstalega.
In spoznala sta ga po lomljenju kruha. Deliti to, kar imamo sami radi, bo vedno prstni odtis navzočnosti Kristusa. Sprejeti svoj kruh, življenje in milosti kot dar, ki ne pripadajo meni, ampak so mi dane za vse, je znamenje odrešenega človeka.

Pričujemo ga torej toliko kolikor mu postajamo podobni po teh znamenjih. Darovi, ki jih prinaša Vstali, pa so:

1) Dar miru in sprave. Ta ponavljajoči: "Mir vam bodi!", ni katerikoli mir, ampak je mir Jagnjeta, ki je vzel nase vse krivde in ne obtožuje nikogar. Spoznanje, da nam je odpuščeno, je temelj vsakega miru, ki gre globlje od čutenj.

2) Dar ran. Kristus se da prepoznati po sledovih ran, učencem celo pokaže roke in noge, pokaže rane, mi pa delamo vse, da bi svoje rane skrili. Pred seboj, pred Bogom in pred svetom. Toda naše rane so že poveličane, ker niso več izolirane, boleče in same, temveč so po vstajenju že na Kristusovem telesu. Tam, v tej veliki skrivnosti, so že preoblikovane in zato dišijo.

3) Dar bližine. Vstali je stopil mednje, jih povabil, da se mu približajo, se ga dotaknejo in ker od veselja še niso verjeli in so se čudili, vzame ribo in jo poje. Nekaj, kar duh ne more. Kristus prinese v naše življenje ponovno možnost bližine, prinese zavest stalne navzočnosti Boga, ki ni več samo v templju ali na gori Sinaj, temveč je za vedno poveličan v naši človeški naravi. Če pa je Bog postal eno z nami, smo tudi mi poklicani ponovno vstopiti v lepoto bližine do drugega, ki je bila namenjena že v začetku sveta.

4) Dar celovitosti in Besede. Kristus začne učencem razodevati postavo, preroke in psalme. Med zapisanim in konkretnostjo ni več razkoraka, ki ga je sprožil greh in zahodna kultura, temveč je ponovno vse eno. Vse dobi smisel in vsak posamičen stavek postane zaključena enota.
Odpre jim um, da so umevali Pisma in tako Beseda naenkrat postane eno s konkretnostjo Kristusa. Vstali ozdravlja naš um, ki drobi, secira in ločuje, ter ga odpira za Resnico, ki je ena sama oseba. Zato ne more biti več ločitve med vero in življenjem, med Besedo in Osebo, med liturgijo in vsakdanjim življenjem, ampak vse postaja harmonična celota.

5) Dar poslanstva. Na koncu nas Vstali imenuje za priče vseh teh velikih skrivnosti vere in pošlje, da bi jih z znamenji občestva, poti in lomljenja kruha, ki nujno vključuje bližino, tudi oznanjali s svojim življenjem, kjer je potrebno, pa tudi z besedo.

Veliko nam je bilo dano, veliko lahko podarimo!


sobota, 24. marec 2018

Ni se oklepal ...

Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja

Čeprav je bil Jezus Kristus v Božji podobi, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem.

Ko danes gledamo Jezusa, ki jezdi na osličku, na katerem še nikoli ni sedel noben človek, krotak in ponižen ter nižji od človeka, nas lahko zgane. Ta kralj ne prijezdi na konju in sam od sebe ne povzroči nobenega hrupa, temveč se poniža do te mere, da pozdravlja ljudi, ki mu kličejo vzklike zmage, četudi ve, da gleda v obraz tistih, ki prav kmalu ne bodo imeli več nikakršnega usmiljenja.

Jezus je ljubeče predan. Prihaja in dela to, kar spozna, da ga prosi Oče. Najbrž si nihče tisti dan ni predstavljal, kaj sledi, tudi sami veliki duhovniki, pismouki in vsi člani velikega zbora ne.
Namero, da bi ga prijeli in usmrtili so sicer že dolgo imeli v srcu, in vendar jim je Jezus tolikokrat pobegnil in se umaknil pred njihovim kamenjanjem. Ker njegova ura še ni prišla.

Sedaj pa Sin ve, da je Njegova ura tukaj, zato se prostovoljno izroča njim v roke. Samo Sin in Oče vesta, da je to vstop v levje žrelo podivjanega zla, ki si je pripravilo prostor v človeških otrocih. Veliki duhovniki, pismouki in starešine so sicer še vedno mislili, da je prijetje Jezusa delo njihovih spletk, zato so prišli nadenj z meči in koli ter množico zgubljenih in vodljivih ljudi, a Jezus jih je že čakal in se tam, v Getsemaniju, pustil zvezati. Pustil poljubiti in zvezati. To resnično zmore samo ponižna Ljubezen, ki je odločena iti do koder je potrebno, da bi le nazaj dobila svoje otroke.

Ob tem pasijonu srečamo več vrst ljudi, ki pa so precej podobni današnjemu stanju družbe:

Oddaljeni in Mesija
Del predstavljajo tisti, ki niso niti dobro vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. V Jeruzalem so sicer prišli po običaju postave, a se jih vse dogajanje v povezavi s prerokom iz Galileje sploh ni kaj dosti dotikalo. Oni so nemoteno molili, zažigali kadilo ter naprej darovali klavne daritve svojemu oddaljenemu Bogu ne vedoč, da je med njimi utelešeni Bog. Vsaj v današnjem času je ta del ljudi precej velik.

Veliki duhovniki, pismouki, farizeji in Mesija
Veliki duhovniki, pismouki ter farizeji so močno pričakovali Mesija, vendar so imeli o njem zelo rigidne in do potankosti izdelane načrte. In ker se ta prerok iz Galileje, ki se je povrhu imenoval tudi Božjega sina, prav nič ni ujemal z njihovo predstavo, so ga bili odločeni umoriti. Odločno in zavestno.

Ko pa so Jezusa končno imeli v svojih rokah, so celo sami sebe presenetili, ko je iz njih privrelo toliko zla, sovraštva, hudobije in prave zverinskosti, za katero še vedeli niso, da jo premorejo. In Jezus jim pusti. Dovoli, da se človeško srce, polno hudobije in sovraštva, odpre in izpljuva, da tako tudi samo spozna, kaj vse nosi v sebi ter spozna, kako zelo potrebuje odrešenja. Jezus ve, da lahko šele srce, ki se izprazni svojega "kisa", pozneje, če želi, sprejme Ljubezen.

Vodljiva množica in Mesija
Tem farizejem, velikim duhovnikom in starešinam je pokorna množica, ki s koli pride nad Jezusa in se tudi zlahka da prepričati, ko je potrebno vpiti: "Izpusti Baraba" in "Križaj ga". To so vodljivi "verniki", ki iščejo le senzacijo in pripadnost, četudi napačni strani.

Juda in Mesija
Juda je začel dobro, a se je na koncu pustil preslepiti svoji ideji Mesija. Zanimivo, da Markov evangelij poroča o tem, da se je Juda odločil Jezusa izdati potem, ko je žena v Betaniji mazilila Jezusa z dragocenim dišavnim oljem in je Jezus pri tem ni ustavil, temveč celo omenil svoj pogreb. Mislim si, da je takrat Judu prekipelo ob spoznanju, da Jezus nikakor nima namena postati politični mesija, ki mu je ob vhodu v Jeruzalem kar dobro kazalo glede privržencev.
Zanimivo, ko se nekaj ali nekdo ne ujema z našimi merili, smo pripravljeni moriti in izdajati.

Peter in Mesija
Peter je prav tako imel svojo podobo Mesija, vendar se je ob tolikih razočaranjih nad Jezusom, ki ga kar ni in ni ubogal, vendarle ustavil ter manjšal. Z vsakim porazom je Peter izpustil del sebe in svojih pričakovanj, dokler ni, prisiljen nad očitnim padcem, dokončno moral priznati, da tudi sam ni to, za kar se je imel. Moral je sprejeti, da ga Gospod in njegov načrt presega ter da je tudi sam potreben ne le umivanja nog, temveč resničnega odrešenja. Zato se je zjokal in vrnil.

Učenci in Mesija
Veličina Petra in ostalih učencev tako ni v tem, da bi bili popolni, niti ne v zvestobi, saj je ravno ta opešala, temveč v tem, da so se navkljub vsemu, česar niso razumeli, pustili voditi. Tudi z vmesnim pobegom.

Mi in Mesija
To je lahko velika spodbuda za nas, ki smo tako podobni Petru. Gospod nas v tem tednu in tudi sicer ne potrebuje popolnih, vendar ponižno krotke. Tako ponižne, da bomo hodili za Njim tudi, ko ne bomo razumeli, kaj se dogaja. In kakor se Sin ni oklepal svojih privilegijev in enakosti z Bogom, tako Oče prosi nas, da se končno nehamo oklepati svojih predstav o tem, kako morajo ti prazniki izgledati, ne oklepamo svojih idej o lastnem življenju, svojih trdnih prepričanj, kaj vse bomo zanj naredili, temveč se raje s praznimi rokami pustimo voditi skozi lastne izdaje, nezvestobe in padce, do križa, da bi skupaj z učenci, Materjo in ostalimi ženami okusili Njegov pogled usmiljenja, ki šepeta: "Dopolnjeno je! Zate. Ker se nisem oklepal svojega."


nedelja, 18. marec 2018

Pasti v zemljo

5. postna nedelja - Tiha nedelja

O, ko bi resnično zmogli utihniti pred skrivnostno logiko semena, ki je nihče zares ne razume in vendar sluti, da je resnična.
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 

Človeška volja pa od prvega greha naprej dela vse na tem, da bi sebe - to seme - ohranila, pokazala svetu, ga poveličala sama, skrbela zanj in delala vse, da nikoli ne bi padlo v to temno, vlažno in umazano zemljo, kjer je vse skrito pred očmi sveta.

Jezus je prevzel prav to našo človeško voljo, ki se boji sama zase, ki se boji smrti in trepeta vsakič, ko nima prav, da bi jo kot Sin, v tej svoji Božji naravi, ponovno osvobodil in odrešil. Za nas je storil tisto, česar sami nismo mogli. Človeško padlo voljo je ponovno zedinil z Očetovo. Cena je bil Getsemani, kjer je daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti (...). Iz tega, kar je pretrpel, se je naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počelo večnega odrešenja.

Samo Sin je bil toliko svoboden, da je lahko izročil človeštvo na oltar in ga v svojem telesu ponovno združil z Očetom. Ta združitev pa se je v Kristusovem telesu zgodila za vedno, zato je to izpolnitev točno tiste nove zaveze, o kateri govori Gospod v prvem berilu po preroku Jeremiju.

Kaj smo torej poklicani storiti mi, ki se nenehno bojimo zase, za svoj prav, svojo opaženost in potrebnost ter delamo vse, da bi svoje življenje rešili in seme svojega življenja ohranili nedotaknjeno?

Preprosto to, da pred vsakim strahom zase, pred vsako smrtjo lastni trmi, gremo naprej navkljub čutom, ki v tistem trenutku niso prijetni ter vstopimo v Getsemani. Tu pa ne potrebujemo biti iste Kristusove bitke, saj je tudi zmogli ne bi, ampak se spomnimo tega, da je ta bitka že dobljena, da v nas že je to novo življenje, ki ga človek najde takrat, ko izpusti svoje predstave.
Potrebno je "le" verovati in izpustiti to, kar je v naših očeh postala rešilna bitka. Sami se namreč pripenjamo na strašno čudne in minljive rešilne bitke, ki izdajajo, varajo, minevajo in so še bolj trhle od nas samih. Strah nas jo je izpustiti, ker ne verujemo, da se po tem, ko seme res pade v zemljo in umre, ne zgodi nekaj tragičnega, ampak se rodi novo življenje in novo veselje.

Ko torej v polni zavesti vstopimo v Getsemani strašljivih občutij, ki si jih v odnosih prebujamo, spoznamo, da je dejansko najtežje že za nami, da je dejansko najtežje že izbojeval Kristus. Mi moramo samo vzdržati ta občutja "temne zemlje", kjer se zdi, da nas bo konec in tam, prav tam spoznati, da je v resnici to naš začetek. Kajti tam, ko človek izpusti, česar se oklepa iz golega strahu zase, spozna, da ga drži drugačna Roka, ki edina daje varnost. Je pa potrebno izpustiti in umreti.

To je naša pasha, naša velika noč. Na drugi strani tega "spusta v zemljo" in semena, ki se izgubi, tako vstaja nova rastlina, človek, ki se ne boji več zase in zato tudi ne več odnosov, saj je izkusil, da se da iti skozi najglobljo temo in preživeti. Ker je Nekdo šel pred nami.

Postni čas preko Besede ostaja spodbuda, da ogrožene odnose, kjer se vsak boji zase in se rešuje tako, da beži, rani, napada, grabi, znova in znova preoblikujemo v nove in odrešene odnose, kjer vsak od nas ve, da je že najden in se zato lahko neha branit ter preprosto je tam. Kot resnično vstali kristjan, ki je v Kristusu - edinem, ki je lahko prešel to temo smrti in greha ter končno vidi in sliši še svojega brata.



nedelja, 11. marec 2018

Iz Babilona v Odnos!

4. postna nedelja

Današnja Beseda je resnično beseda spodbude, tolažbe, Božjega upanja in hrepenenja po nas in naši svobodi. Mi smo namreč ujetniki. Ujetniki samih sebe, drug drugega, miselnosti in gnusob današnjih dni, sužnji ujetosti v delo brez nedelj ter ujetniki bolezni, ki se imenuje neposlušnost. A Božji glas ostaja in prihaja, tudi danes. Ker se mu njegovo ljudstvo smili.

Že v prvem berilu beremo, kako je Bog k trdovratnemu in neposlušnemu izvoljenemu ljudstvu nenehno pošiljal preroke in poslance, ker se mu je ljudstvo smililo in vendar so le-te zasmehovali, zaničevali in zasramovali. Kakor pozneje Kristusa.

Srca teh ljudi so tako ostajala trda in vneta za zlo, ki je v nekem trenutku doseglo svoj vrhunec "babilonskega ujetništva". Ko človek ne posluša besede Boga, posluša besedo kače - skušnjave, ki ga pelje v ujetništvo. Ne more biti drugače. Gospod je za svobodo in vendar v njegovem templju, ki je človeško srce, ne moreta sobivati Sveti Duh ter prodajalci golobov. Ne da se služiti dvema gospodarjema. Ali naša srca postanejo hiša molitve ali ostanejo razbojniška jama, v kateri poteka prodaja golobov in ovc, menjava, primerjanje, zavist, ljubosumje, tekmovalnost in kar je temu podobnega. Odločiti se moramo sami!

Izraelci so ostali trdi in tako postali poslušnim svojim tlačiteljem. A Gospod ni odnehal, ker Ljubezen ne more mirovati, dokler so v nevarnosti ljubljeni. Ker je vedel, da svojih ne bo dobil drugače kakor, da jih sam poišče, je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. 

Samo On, ki je tako bogat v usmiljenju, nas je lahko zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil ter nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu. Po Njem smo torej že v nebesih. Nekaj, kar si ne Izraelci ne mi nismo upali niti sanjati! Rešeni smo po čisti milosti, zaradi Ljubezni, ki nas želi imeti poleg sebe. Vse kar potrebuje, je naša privolitev v to, da jo sprejmemo in se pustimo biti ljubljeni!

Norost Boga in čisto nezasluženo darilo Milosti! Darilo pa se lahko samo sprejme ali zavrže. Jezus sam v nočnem pogovoru z Nikodemom razodene, kako bo Sin človekov moral biti povzdignjen kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi. In kakor je bilo nekoč v puščavi dovolj, da je pičeni pogledal v kačo na drogu, tako je danes dovolj, da pičeni od greha pogleda usmiljeno obličje Očeta, ki se razodeva v Sinu. In je rešen. Dovolj je torej le pogled v pravo smer!
Dovolj je srce, ki prizna lastni Babilon in sprejme Sina, ki prihaja kakor Luč, da prežene temo.

In vendar Jezus sam pravi, da ljudje bolj ljubijo temo kakor luč. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da imamo svobodo na dosegu dlani in vendar izbiramo suženjstva? Kako je mogoče, da bežimo pred lučjo? Najbrž, ker se tam razodevajo naše temine. Teh pa se bojimo in jih skrivamo.

Svet nam pri tem pomaga, saj naše praznine maši in ne dovoli, da bi se jih slišalo.
Ljudje si sicer te praznine razkrivamo in kažemo v globljih odnosih in vendar nimamo moči, da bi si jih zapolnili.
On pa, Beseda in Luč, ki iz ljubezni prihaja k nam, človeku sicer razodene temine in greh, razodene njegovo žejo in lakoto, vendar ga v tem ne pusti samega, saj je vendar prišel, da bi nas rešil!

Njegova bližina resnično prebudi žejo srca, ki se jo tako bojimo začutiti in priznati, in vendar se Jezus sam že v naslednjem poglavju Janezovega evangelija predstavi kot Živa voda. Sredi puščave je težko priznati žejo, ob Izviru žive vode, ki komaj čaka, da nas napoji, pa bi to moralo postati radost vsakega kristjana. Tu je namreč naše veselje in pogum! V tem, da imamo Odrešenika, ki razkrinka naše temine, da bi jih v istem hipu napojil in napolnil s svojo usmiljeno ljubeznijo.

Zakaj bi se potem sploh še bali bližine tako sočutnega in usmiljenega Sina, poslanega iz ljubezni Očeta za rešenje sveta?

Celoten evangelij tako postaja kakor čuteči in proseči klic Očeta človeku, da bi končno upal priznati, da je žejen in sprejel Sina, ki prihaja, da ga napoji! Vse, kar je potrebno storiti, je torej sprejeti!
Sprejeti Sina, sprejeti ljubezen, ki jo žeja po nas, sprejeti to polnost večnega življenja, ki ni drugega kakor živ in pristen odnos z Njim!



nedelja, 25. februar 2018

Ker si poslušal moj glas

2. postna nedelja

Bog prosi Abrahama, da mu daruje svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubi, Izaka in ga v deželi Morija daruje v žgalno daritev na gori, ki mu bo pokazana. Absurd! Sin obljube, dolgo pričakovani, edina 100 % gotovost, da je Gospod zvest in da ni pozabil na svoje besede, ki jih je Abrahamu izrekel davno nazaj, naj bi sedaj bil darovan. Zakaj?

Ker je Bog želel Abrahamu podariti še veliko več, je potreboval njegovo prazno naročje. Potreboval je, da se odlepi od posedovanja daru, ki ga je prejel in razširi svoje naročje zato, da bi lahko prejel še več. Če Abraham ne bi bil pripravljen poslušati Gospodovega glasu in darovati Izaka, bi ga Bog enako ljubil, mu enako stal ob strani in enako blagoslavljal. Mu pa ne bi mogel podariti vsega tega, kar mu je v svoji ljubezni želel. Za ta, večji dar, je bil potreben korak izpuščanja v goli veri, kajti edino tako se v človeškem srcu razširi prostor za Boga. Odpre se naročje in srce.

Abraham je to zmogel, zato je Gospod njegovo prazno naročje napolnil s še večjimi darovi: "Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu  in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas."

Ko nas Gospod vabi v korak, ki je daljši od naših nog, je to samo zato, da bi nam podaril še veliko večje darove. Spoštuje in ne odmakne svoje zaveze, ko tega ne upamo storiti ter se neskončno veseli, ko zaupamo in na Besedo storimo golo dejanje vere. Takrat je kakor bi odprli avtocesto za Njegove milosti, ki so številnejše od zvezd na nebu in peska na morski obali.

Dar, ki nam ga v svoji veličini želi podariti Oče danes, je neprecenljiv. Je, kakor piše apostol Pavel Rimljanom, njegov lastni Sin, kateremu ni prizanesel.
Ko so bili na tem, da Jezusa pribijejo na križ in so vojaki, kakor nekoč Abraham, dvignili svojo desnico, da bi zaklali Sina, se Oče ni oglasil. Tam ni bilo glasu, ki bi zavpil: "Ne stegujte svojih rok nadenj in ne storite mu ničesar!" Ko je šlo za njegovega lastnega Sina, je Oče molčal in dopustil, da so ga umorili, kajti edino tako je Sin lahko našel izgubljenega in mrtvega človeka ter ga z vstajenjem ponovno pripeljal v življenje.

Kako silna in neustavljiva je ta ljubezen! Če torej Oče ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse, pomeni, da nam z Njim želi tudi vse podariti! Zanj smo že Božji izvoljenci, katerim ni poslal Sina, da bi jih obsodil, temveč rešil. Kdo bo torej obtoževal Božje izvoljence? Mar nimamo na desnici Očeta največjega in najodličnejšega zagovornika?

Da bi res živeli to veliko Resnico, moramo tudi sami velikokrat v življenju iz svojega naročja izpustiti svoje "edince", svoje "ljubljenčke", svojo misel, idejo ali načrt, na katerega smo se ljubosumno navezali ter razpreti dlani, da bi sprejeli veliko več - dar sinovstva in hčerinstva.

In šele takrat, ko to zares zaživimo, postajamo pred podoba spremenjenja na gori. Ko imamo v sebi dovolj prostora, da sprejmemo dar Sina in vcepljenost vanj, pričnejo naši obrazi in oblačila sijati. S svojim stilom in okusom, s katerim živimo občestvo z Njim in med seboj, oznanjamo, kje je naša dopolnitev.

Na gori sta se prikazala Mojzes in Elija, postava in preroki ter Kristus, ki je dopolnitev obojega. Peter bi najraje obdržal vse tri, vendar mu Jezus pokaže drugo pot. Naša naloga ni več življenje iz postave in prerokov, kajti čas se je že dopolnil in Mojzes in Elija sta izginila. Sedaj smo poklicani, da zaživimo občestvo s Sinom, to novost krsta, v katerem nas usposablja za služabnike Duha, za služabnike nove zaveze, služabnike občestva in pričevalce, da sta Bog in človek ponovno eno.

Z gore smo torej poklicani sestopiti zedinjeni v Kristusu ter kot bratje in sestre novega občestva vstopiti v "dolino", ki še vedno čaka prav takih pričevalcev spremenjenja!




nedelja, 18. februar 2018

Med angeli in zvermi

1. postna nedelja

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo.
Puščava, za nas tolikokrat prekleti kraj, pri Bogu vnovič dobi mogočno razsežnost. Kakor nekoč za Izraelce, tako tudi za nas ostaja kraj čiščenja in treninga v razločevanju ter izbiranju.

Božjega Sina odvede v puščavo Sveti Duh. In tam, v tej isti puščavi, ga satan skuša. Bog nas torej ne rešuje puščav življenje, ne rešuje nas napadov hudega, temveč nam pošilja angele, da nam v tem strežejo. To je pomembno dejstvo, ki ga, vsaj zdi se tako, včasih ne moremo sprejeti.

Radi bi živeli v raju, kjer zla več ni in vendar smo še na zemlji. Zdi se nam, da nas Bog zapušča in pozablja, ko nas ne obvaruje satanovega skušanja in vendar pozabljamo, da Njegovo odrešenje ni v tem, da bi z vnovičnim vesoljnim potopom uničil svet in na ladji rešil samo "svoje", temveč je Njegovo odrešenje za vse, tudi za "tiste, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni in jih je Bog potrpežljivo čakal". 

Njegova Ljubezen ni v tem, da nas vzame s tega sveta, temveč da nas je v tem svetu rešil ter ponovno usposobil za izbiro dobrega! Kristus je namreč prišel, da osvobodi našo svobodo!

Dokler bo torej svet, bodo tudi zveri. Zemeljske in duhovne, zunanje in notranje. Mavrica se je razpela čez vse. Mi smo tisti, ki se bomo morali vsak dan znova, vsak trenutek znova odločati, kateri del bomo izbrali in sprejeli - skušnjavo zveri ali pomoč angela, poslanega od Boga.

Postni čas na poseben način simbolizira teh 40 dni puščave, ko je vsak od nas poklican, da v sebi ponovno odkrije in poimenuje zveri, obenem pa izostri pogled za vse dobro in lepo, kar se vzporedno dogaja.
Plevel in pšenica vedno rasteta skupaj, človek pa je tisti, ki je v moči krsta usposobljen, da izbira pšenico, življenje, angele. Medtem, ko zveri napadajo, renčijo in grozijo.
Pa kar naj, pomembno je le, kam mi usmerimo pogled, h komu mi naravnamo uho in kateri misli dopustimo, da usmerja naš korak.

Vsak od nas pozna svoje zveri, pozna svoje omejitve in skušnjave, ki ga vodijo v prepad. Ta prepad pa Gospod ne zasuje, temveč nas uči okrog njega napeljati mrežo in hoditi mimo, ne da bi ob tem vanj padli sami ali vrgli še ostale. Se naučiti živeti spravljeno s svojimi notranjimi prepadi, živeti v zavesti, da zveri so ter da smo sami odgovorni in svobodni za to, kar se odločamo, je status odrešenega človeka.

Odrešeni človek se tako ne uspava ali zapira v umetne svetove, da bi s tem sebe prepričal, da je vse lepo, niti ni človek, ki se pusti dotolči zverem, temveč je tisti, ki s Kristusom vstopa v puščavo in skupaj z Njim spoznava svoj notranji svet. V zavesti, da je nad ta svet Bog že davno razpel mavrico in sklenil zavezo tudi z našimi zvermi.
"Glejte, zavezo sklepam z vami (...) pa tudi z vsemi živimi bitji (...) z živino in vsemi zvermi zemlje, ki so pri vas."

Svojo zavezo je sklenil s človekom, ki je poln nebeških višin in poln globin brezen, človekom, ki je svet in grešen, dober in hudoben, ponižen in trmast, poln zveri in poln angelov.
"Kristus je trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vse pripeljal k Bogu." To je torej Njegov cilj - da bi bili vsi združeni pri Bogu.

Naj bo to tudi naš cilj, h kateremu hitimo skozi puščave življenja, zavedajoč se, da mavrica lahko nastane le takrat, ko sta sonce in dež združena. Ne takrat, ko je samo sonce ali ko je samo dež, ampak, ko sta skupaj.

Tako post za kristjana ne more biti več samo neko zagnano uničevanje lastnega plevela in pokončevalni boj nad zvermi srca, temveč postaja klic k spreobrnjenju, k budnemu življenju sredi angelov in zveri ter obenem zavestnemu in svobodnemu (spre)obračanju k dobremu.

Angeli,  Božje kraljestvo, evangelij se je približal.  Zelo konkretno, zelo človeško, zelo "meseno".
Čas se je dopolnil! Tudi za naše izbire.